roman [francosko], obsežnejša pripovedna prozna zvrst, obravnava usodo in opisuje okolje posameznih oseb ali skupin s prosto izbiro jezikovnih in izraznih oblik (dialog, pismo idr.); zvečine nepretrgano dogajanje, katerega premočrtnost v sodobnem romanu pogosto zamegljujejo duševna dogajanja ali refleksije praviloma fiktivnega pripovedovalca, ki nastopa v prvi ali tretji osebi (prvoosebna ali tretjeosebna pripoved). Pripovedovalska perspektiva lahko zrcali objektivno ali subjektivno, pa tudi ironično stališče. – Evropski roman je nastal iz poznoantičnega ljubezenskega in pustolovskega romana (Heliodor, Apulej) ter iz viteškega romana, ki se je oblikoval iz srednjeveških verznih epov (Roman o Amadisu; parodija: M. de Cervantes Saavedra: Don Kihot); njihovi vplivi so očitni v pastirskem romanu, pa tudi v poljudnem realističnem pikaresknem romanu (GrimmelshausnovSimplicius Simplicissimus). Poleg teh sta se razvila že v antiki zastavljena in nato v renesansi izoblikovana idealistični (Knežje ogledalo, Fürstenspiegel, dvorski roman) in utopični državni roman (tudi kot roman s ključem po zgledu J. Barclayja). Duh razsvetljenstva je navdihnil poučni roman (D. Defoe, Voltaire) in vzgojni roman (Ch. M. Wieland, Goethejev Wilhelm Meister), sentimentalizem pa sentimentalni roman (H. H. Richardson, J.-J. Rousseau, Goethejev Werther), humoristični roman (L. Sterne, Jean Paul), trivialni razbojniški in srhljivi roman. Psihološki roman (Goethejeva Izbirna sorodstva, Wahlverwandschaften) je v romantiki dopolnil zgodovinski roman (W. Scott), v realizmu družbeni roman (H. de Balzac), v naturalizmu pa se je skrčil na golo opisovanje razmer (É. Zola); v 20. st. se je osamosvojil kot duševna refleksija v notranjem monologu (M. Proust, J. Joyce). V novejšem času potujitve romani z ironijo (Th. Mann), izključitvijo pripovedovalca (novi roman), uporabo več pripovednih perspektiv (W. Faulkner, M. Frisch). Poleg tega še posebne oblike, mdr. kriminalni roman, utopični roman, zabavni roman, domačijski roman.
Dostopnost