Napoleon, francoski cesarji in princi iz korziške družine Bonaparte:
Sorodna gesla: Bonaparte1. Napoleon I., pravo ime Napoleone Buonaparte, francosko Napoléon Bonaparte, cesar Francozov (1804–15), *15.8.1769 Ajaccio (Korzika), †5.5.1821 Sveta Helena; po obiskovanju vojaške akademije 1785 topniški poročnik, 1794 brigadni general; z zadušitvijo rojalistične vstaje v Parizu (oktobra 1795) naredil uslugo P. F. J. N. du Barrasu. Kot vrhovni poveljnik francoske vojske v Italiji 1796/97 in korpusa v Egiptu 1798/99 si je pridobil sloves nepremagljivega poveljnika. Z državnim udarom 18. brumaira (9.11.) 1799 je po padcu direktorija postal prvi konzul. Potem ko je drugo koalicijsko vojno odločil v korist Francije (mir v Lunévillu 1801 in Amiensu 1802), reorganizacija; pomembni dosežki so bili centralizacija uprave (departmaji, prefekti), prekinitev cerkvenega boja, uvedba temeljnih zakonikov (Code civil), reorganizacija šolstva in vojaštva. Čeprav se glavnih pridobitev revolucije (enakopravnosti in osebne svobode) ni dotaknil, je vendarle v novo ustavo 1802 vnesel elemente v duhu restavracije absolutizma. Zakonodajne naloge tribunala in senata so bile zelo zožene. Poskrbel je za močan policijski sistem in cenzuro, tako da si je zagotovil diktaturo; dosmrtni konzul (od 4.8.1802). 2.12.1804 v Parizu okronan za cesarja; kronanje je namenoma potekalo podobno kot kronanje v obdobju Karla I. Velikega. – 1803 obnovljena vojna z Veliko Britanijo. Tretja koalicija (Velika Britanija, Avstrija, Rusija in Švedska; organiziral jo je W. Pitt mlajši) razbita v bitki pri Slavkovu (1805). Z ustanovitvijo Renske zveze (1806/07) je zagotovil francosko hegemonijo nad srednjo Evropo. V četrti vojni proti koaliciji je uničil staro Prusijo (Jena/Auerstedt 1806). V miru, sklenjenem v Tilsitu (1807), si je Napoleon I. s carjem Aleksandrom I. Pavlovičem razdelil oblast nad Evropo, izjema je bila le Velika Britanija; proti tej državi gospodarska blokada (celinska zapora). Da bi utrdil svojo moč, je svoje brate Louisa, Jérôma in Josepha povzdignil za kralje Nizozemske, Vestfalije in Neaplja, svojega svaka J. Murata pa za nadvojvodo Berga. Napoleona I. je sprva marsikdo imel za osvoboditelja. Kot posrednik svobodnih idej francoske revolucije je postal buditelj samozavedanja narodov, vendar pa se je to usmerilo proti njemu samemu: 1808 so se s podporo Veliki Britaniji dvignili Španci; 1809 so se skušali Napoleonove oblasti otresti Avstrijci, vendar so bili po začetnih uspehih odločilno premagani pri Wagramu. N. se je zato odločil za drugi zakon. Upal je, da bo s poroko s hčerko avstrijskega cesarja Marijo Luizo (1810) mdr. utrdil tudi svoj dinastični položaj. Ker Aleksander I. ni bil več navdušen nad celinsko zaporo, je začel N. vojni pohod v Rusijo (1812/13). Pohod se je končal z uničenjem velike armade. Vojske Rusije, Prusije, Avstrije in Švedske so ga potisnile tudi iz Nemčije (osvobodilne vojne). Na začetku 1814 so zavezniške čete prekoračile Ren in marca 1814 zavzele Pariz. Napoleon I. je bil prisiljen odstopiti. Izgnan je bil na Elbo. Med dunajskim kongresom mu je uspela vrnitev v Francijo. Toda njegova vladavina se je končala že po 100 dnevih z zmago britanskih in pruskih čet pri Waterlooju. Napoleon I. je moral na otok Sveta Helena in tam je 1821 umrl. 1840 so njegovo truplo prenesli v Pariz.
Dostopnost