violončelo [italijansko], godalo, ki je nastajalo hkrati z violino in ok. 1750 spodrinilo violo da gamba (viola). Violončelo držijo, kakor gambo, med koleni, s konico (nogo) je uprt v tla; je večji od violine, zgradba pa je enaka: zvočnici v obliki f, izbočeno dno, uglasitev v kvintah; strune C–G–d–a.
Dostopnost