perspektiva [latinsko], 1. fiziologija:centralna perspektiva, zakonitost, v skladu s katero oko dojema prostorske vtise: projekcija iz ene točke (očišča) na zorno polje. Z večanjem razdalje so predmeti videti manjši (ob manjšem zornem kotu); vzporedne premice (npr. železniške tračnice) se navidezno stekajo v eni točki, bežišču. Pri vodoravnih premicah je ta na horizontu. Globinsko videnje predmetov, postavljenih drug za drugim (drevesa, stebri idr.), daje vtis, da obrisi vidnih ploskev sledijo drug drugemu.
Sorodna gesla: aspektiva | horizont | projekcija2. geometrija:prikaz na risalni ploskvi po zakonih projiciranja. Pri središčni (centralni) perspektivi projekcijski žarki potekajo iz ene točke; pri paralelni perspektivi so vzporedni.
Sorodna gesla: paralelna perspektiva3. umetnost:cilj perspektive v slikarstvu je iluzionistično predstavljanje (tridimenzionalnega) prostora na dvodimenzionalni ploskvi. Po začetku v antiki se je perspektivično upodabljanje globine prostora pojavilo znova šele v pozni gotiki (Giotto). Od zgodnje renesanse so znana pravila o uporabi perspektive (L. B. Alberti, F. Brunelleschi, Masaccio), ta so bila pozneje zahvaljujoč številnim prizadevanjem izpopolnjena (Leonardo da Vinci, A. Dürer). Poglabljanje v zakone perspektive je privedlo mdr. do izuma barvne perspektive, zračne perspektive in anamorfoze ter doseglo očarljiv vrhunec v baročnem iluzionističnem stropnem slikarstvu.
Dostopnost