prepustni tisk, tiskarska tehnika, pri kateri podobo odtisne tiskovna forma v obliki šablone. Na šabloni so proste in tiskovne površine v isti ravnini. Tiskovne površine tiskarsko barvo prepuščajo, proste pa ne. Tiskovne površine so najpogosteje kar nepokrita okenca mrežastega sita, zato izraz sitotisk. Sito je bilo sprva iz svile, zdaj pa uporabljajo plastična in kovinska sita. Tiskarsko barvo skozi nepokrita okenca potiska strgalo oz. rakelj, tako da prodre do papirja pod okvirjem, na katerega je napeto sito s šablono. To je neposredni sitotisk. Poznamo tudi posrednega; pri tem rakelj tiskarsko barvo najprej potisne do gumijastega valja ali gumijastega tampona, od tod pa se prenese na papir ali kakšen drug material. Sitotisk je izjemno prilagodljiv, zato v tej tehniki tiskamo ne le papir, marveč predmete, pločevinke in plastenke, tkanine in oblačila, keramiko in porcelan oz. skoraj vse podlage, ki jih je sicer težko potiskati. Sito s šablono oblikuje tiskovno formo, napenjamo pa ju ne le na ravne okvirje, ampak tudi na okrogle valje. Sitotisk je najbolj razširjena, ne pa tudi edina oblika prepustnega tiska. Sredi 20. st. je bil zelo razširjen ciklostil, pozneje pa ga je spodrinilo fotokopiranje: v papirni matrici so tiskovne površine upodabljali s pisalnim strojem (ker je bil pisalni trak odstranjen, je kovinska črka presekala matrico – nastala je prepustna podoba črke) ali klišegrafom – ta pa je matrico točkovno luknjal z iglo. V ciklostilni tehniki so zvečine tiskali neposredno, tako da je tiskarska barva skozi matrico takoj obarvala papir. Ob koncu 20. st. so razvili tudi digitalizirani ciklostil (risografijo); pri tem računalniško vodena termična glava točkovno preluknja (izžge) matrico iz plastificirane folije. Te vrste stroji so zelo avtomatizirani in na videz zelo podobni fotokopirnim strojem. Kakovost odtisa je podobna kakovosti povprečne fotokopije.
Dostopnost