klasika [latinsko], umetnostnozgodovinsko obdobje in označitev za splošno priznano delo. V književnosti je bila beseda ‘klasičen’ prvotno označitev za kanon vzornih avtorjev, ki so pisali jezikovno pravilno, jasno in umetniško; potem je klasika postala označitev za celotno grško-rimsko antiko kot nadčasen zgled; naposled, ok. 1800, označitev za vrhunec v različnih nacionalnih kulturah, v katerih se je – večinoma v tesni povezavi s posebnim odnosom do antike (humanizem) in v nasprotju z barokom, manierizmom in romantiko – umetnost razvila do največje harmonične popolnosti. Takšni vrhunci so npr. grška klasika Periklejeve dobe (Ajshil, Sofokles), rimska klasika Avgustove dobe (Vergilij), francoska klasika v dobi Ludvika XIV. (P. Corneille, J. Racine, Molière, J. de La Fontaine), v Nemčiji weimarska klasika Goethejeve dobe (nemška književnost, J. W. von Goethe, F. von Schiller, W. von Humboldt); pri Slovencih v prvi polovici 19. st. (F. Prešeren, M. Čop). – Za klasično lahko velja tudi vsaka velika umetnina iz sicer neklasičnega obdobja (»klasiki moderne«); nasprotno klasiko radi interpretirajo neklasično (npr. v gledališču). V glasbi je to v ožjem pomenu dunajski klasicizem, obdobje evropske glasbene zgodovine približno 1760–1810; zaznamovali so ga skladatelji J. Haydn, W. A. Mozart in L. van Beethoven in razvoj posebnih oblik, npr. sonatnega glavnega stavka. V širšem pomenu razmejitev od romantične glasbe.
Dostopnost