notar [latinsko notarius, ‘pisec’], kot oseba javnega zaupanja sestavlja listine o pravnih poslih, izjavah volje oz. dejstvih, iz katerih izvirajo pravice; prevzema listine v hrambo, denar in vrednostne papirje pa za izročitev tretjim osebam ali državnim organom; po nalogu sodišč opravlja zadeve, ki se mu lahko odstopijo po zakonu.

Sorodna gesla: hramba | notariat | notarske listine


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek