pomnilnik na magnetnih diskih, elektronska naprava za shranjevanje binarno zapisanih informacij. Temelji na lastnosti drobnega magnetnega prahu, da se pod vplivom magnetilnega polja namagneti oz. polarizira; to stanje ohrani in ga je mogoče pozneje poljubnokrat prebrati. Sestavlja ga krožna plošča (pri trdih diskih toga, navadno iz aluminija, pri disketah prožna, iz umetne mase), nanjo pa je nanesena nekaj mikronov debela plast železovih oksidov. Plošča se med delovanjem vrti, nad njo pa se pomika bralno-pisalna glava. Vodi jo mehanizem, ki natančno pozna lego glave glede na ploščo in omogoča hitre (nekaj ms) skoke na poljubna mesta nad ploščo. Pri pisanju deluje glava kot elektromagnet (skoznjo teče električni tok; v njej ustvari magnetno polje), pri branju pa kot tuljava (magnetno polje na plošči inducira v njej električno napetost). Trdi diski imajo več glav in skupino plošč; te se ves čas vrtijo (v hermetično zaprtem in brezzračnem prostoru). Z zmanjševanjem magnetnih zrnc v plasti in števila vzporednih plošč dosegajo vse večjo pomnilno kapaciteto, s predpomnilniki in povečanjem hitrosti vrtenja pa vse hitrejšo dostopnost podatkov. Diskete berejo (ali nanje pišejo) disketni pogoni. Ti vsebujejo eno ali dve glavi, so razmeroma počasni, omogočajo pa prenos in izmenjavanje (poceni) disket. Ker omogočajo hiter skok na poljubno mesto, so diski veliko hitrejši od magnetnih trakov. Ti se uporabljajo za shranjevanje zelo velikega števila informacij, posebej za arhive in varnostne namene.
Dostopnost