koncentracijsko taborišče, v totalitarnih državah sredstvo za izključitev ali odstranitev političnih nasprotnikov. Začetek taborišča za vojne ujetnike v j. državah med severnoameriško secesijsko vojno in za civilno prebivalstvo ustanovljena taborišča v državljanski vojni. Od 1923 v ZSSR taborišča za prisilno delo (gulag), 1933–38 v Avstriji za interniranje protivladnih sil (taborišča za pridržanje); v nacistični Nemčiji so v koncentracijsko taborišče poslali politične nasprotnike in »nezaželene« osebe (kriminalce, homoseksualce, predvsem pa Jude in tudi pripadnike narodov, ki jih je Nemčija okupirala). Visoka umrljivost zaradi slabega ravnanja, nezadostne prehrane, prisilnega dela, medicinskih in drugih eksperimentov. Na območju rajha več kot 83 koncentracijskih taborišč. Od 1942 so taboriščnike zaposlili v oborožitveni industriji, da bi jih načrtno »uničili z delom«. Vodilni ljudje nemške industrije so pri tem množično umiranje prisilnih delavcev zavestno vzeli v zakup. Med drugo svetovno vojno je bilo interniranih 7,2 mln. ljudi; po ocenah Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu je bilo v nacističnih koncentracijskih taboriščih 18 mln. ljudi, preživelo pa jih je le 7 mln. Vrhunec groze so pomenila uničevalna taborišča Judov Oświęcim (Auschwitz), Dachau, Mauthausen, Majdanek, Belzec, Chełmno, Sobibór in Treblinka; v njih je bilo ubitih pribl. 4,6–6 mln. ljudi. Grozote zadnjih mesecev vojne je v koncentracijskih taboriščih preživelo le 500.000 ljudi. – Ustaški režim na Hrvaškem je v koncentracijskih taboriščih (Jasenovac, Stara Gradiška, Kerestinec idr.) uničeval politične nasprotnike, sodelavce NOB, Srbe, Jude in Rome; ocene govore tudi o več stotisoč pobitih. Nedićev režim v Srbiji je imel večja koncentracijska taborišča v Banjici, Sajmištu pri Zemunu in Šabcu.
Koncentracijska taborišča v Sloveniji Med drugo svetovno vojno je bila od junija 1943 podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen na obeh straneh Ljubelja; ok. 1000 taboriščnikov je gradilo cestni predor. Nacisti so v opuščeni tržaški Rižarni uredili koncentracijsko taborišče s krematorijem. Po juniju 1944 so sežgali ok. 3000 pobitih partizanov, pripadnikov odporniškega gibanja, in Judov. Proti koncu vojne je bilo na slovenskih tleh še delovno taborišče Strnišče (po vojni še več let taborišče, zdaj Kidričevo). Italijanski okupator je sprva uredil koncentracijsko taborišče v Čiginju in Dolnji Trebuši, pozneje pa razl. skupine prebivalcev interniral v Furlaniji (Gonars) ali še dlje v Italiji, predvsem pa na otoku Rabu; tam je bilo koncentracijsko taborišče za družine, a so bile razmere najslabše. Med nemškimi koncentracijskimi taborišči je največ slovenskih žrtev zahteval Mauthausen, sledijo pa Buchenwald, Dachau, Ravensbrück (žensko koncentracijsko taborišče) in Oświęcim (Auschwitz). Madžarski okupator je v koncentracijska taborišča Sárvár, Mosonmagyaróvár idr. odpeljal 600–700 Slovencev in Judov. – Sovjetska vojaška uprava je 1945–50 ustanovila internacijska taborišča na sovjetskem zasedbenem območju, 1950 prestavljena v ZSSR (internacija). Koncentracijska taborišča so ponovno uvedle vojaške diktature v Čilu in Grčiji; v bosanski vojni so predvsem Srbi zapirali v koncentracijska taborišča bošnjaške ujetnike in civilno prebivalstvo.
Dostopnost