slovenska umetnost, odločilno so jo zaznamovali vplivi srednjeevropskih, sredozemskih in panonskih kulturnih tokov. Spomeniki rimske in predromanske dobe so ohranjeni le v fragmentih. Nekropola v Šempetru v Savinjski dolini sodi v sklop nagrobnega kiparstva noriško-panonskega sloga. Z misijonsko dejavnostjo salzburške in oglejske strani je bil povezan nastanek prvih krščanskih svetišč. Cerkev karantanskih knezov na Krnskem gradu nad Gosposvetskim poljem je imela kvadratno ladjo in pravokoten prezbiterij; ob njej je nekdaj stal knežji kamen; na njem so ustoličevali karantanske kneze. Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju je sestavljen iz rimskih in zgodnjesrednjeveških elementov. Italijanski stavbarji so najbrž prinesli s seboj značilno pleteninasto ornamentiko, ki je krasila cerkveno opremo, iz tretje četrtine 8. st. pa se je ohranil primitivni relief simbolične Kristusove figure v orantni drži iz Hodiš na Koroškem. Prve monumentalne stavbe so nastale v romaniki. Vrh v samostanski arhitekturi. Ta ni zaostajala za stvaritvami v srednji Evropi. Samostanska cerkev cistercijanske Stične (posvečena 1156) je posnetek benediktinske bazilike s stopnjevanim korom po vzoru clunyjske. Samostanska cerkev ok. 1140 ustanovljene benediktinske opatije v Gornjem Gradu je bila triladijska bazilika s polkrožnimi apsidami. Kartuzijani so v Žičah uvedli križnorebrasto obokano enoladijsko cerkev s prezbiterijem kvadratne oblike (»zgornja cerkev« 1160 ustanovljene žiške kartuzije, Jurklošter). Za vse slovensko ozemlje so bile značilne enoladijske longitudinalne cerkve s polkrožno apsido. Najpomembnejša je cerkev v Zgornji Dragi, ki jo povezujejo z gradbenikom stiške samostanske cerkve. Prezbiteriji so bili tudi kvadratne ali pravokotne oblike. Večje, praviloma župnijske cerkve so imele značilne romanske vzhodne zvonike, npr. prafarna cerkev sv. Vida v Dravogradu. Med centralne stavbe se uvrščajo manjše podeželske kapele (Selo v Prekmurju), krstilnice in kostnice (Gorenji Mokronog, Libeliče). V 11., še zlasti pa v 12. in 13. st. graditev prvih gradov. Še pred 1250 jih je v listinah izpričanih ok. 125. V romanski dobi so nastala tudi prva mesta. Kiparstvo predvsem v obliki arhitekturne plastike, kapitelov, konzol, frizov, okrasja na portalih (kapela na Malem gradu v Kamniku, »spodnja cerkev« žičke kartuzije v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah); obla plastika je redkejša (Križani iz okolice Cerknice in Velesovska Madona; konec 12. st. jo je izrezljal neznani gornjeitalski rezbar). Ohranilo se je le nekaj fragmentov stenskega slikarstva. Pomembni so iluminirani rokopisi, zlasti rokopisi iz Stične (12. st.; delo gostujočih iluminatorjev). Prvi slog, ki ga je slovenskemu prostoru uspelo popolnoma osvojiti in je zastopan z vsemi slogovnimi stopnjami, je gotika. Za arhitekturo »prehodnega sloga« je značilna cistercijanska cerkev v Kostanjevici na Krki (ok. 1250), ki predstavlja prvi gotsko občuteni triladijski prostor. Gotsko arhitekturo so pospeševali zlasti beraški redovi (minoritski in dominikanski samostan v Ptuju), ki so uvedli t. i. dolgi kor, in plemiči kot naročniki. Do 15. st. so nastajali križnorebrasto obokani dolgi kori. Izražali so težnje francoske gotike po lahkotnem prostoru in dematerializaciji stavbne lupine (stolnica v Mariboru). Marijina kapela ob opatijski cerkvi v Celju je bila zgrajena po zgledu pariške Sainte-Chapelle. Triladijska Marijina cerkev na Ptujski gori iz ok. 1400 izdaja vplive P. Parlerja in velja za pomemben spomenik internacionalnega oz. mehkega gotskega sloga tudi glede na Evropo. Za Kranjsko (glavni naročnik meščanstvo) so značilne poznogotske dvoranske cerkve (Kranj, sredina 15. st., Škofja Loka, 1471, Radovljica, 1495, Šentrupert na Dolenjskem, 1497, prezbiterij v Crngrobu, 1521). Vrh v razvoju igrive arhitekture predstavljajo poznogotske cerkve na Koroškem, na sedanjem slovenskem ozemlju pa župnijska cerkev v Kranjski Gori (ok. 1520) s shemo reber, ki se spreminja v ornament. Po mestih so nastajale mestne hiše (rotovži); lesene hiše so nadomeščali z zidanimi. V obalnih mestih je opazen vpliv beneške cvetoče gotike. Prehod iz romanike v gotiko zaznamuje kip Marije z Jezusom na prestolu v Solčavi (ok. 1250). Pri reliefni Krakovski Madoni iz timpanona stare križevniške cerkve v Ljubljani (ok. 1260) že prevladuje zgodnjegotski slog ostrolomljenih gub. Ok. 1300 so zaznavni vplivi zgornjerenskega kiparstva. Sredi 14. st. se je pojavil abstrakten linearni slog, v zadnji četrtini 14. st. pa so se okrepili češki vplivi, ki so prinesli prve zasnove meščanskega realizma in naznanili razcvet mehkega sloga. Idealizirano lepotnost internacionalnega gotskega sloga izražajo plastike s Ptujske gore, iz Velike Nedelje, Hajdine in Celja. Do zadnje četrtine 15. st. je pri njem vztrajala ljubljanska kiparska delavnica. Prvine poznogotskega baroka so se najprej uveljavile na Štajerskem. Ok. 1500 je v Ljubljani delovala delavnica Mojstra trbojske Marije. Dejavne so bile tudi lokalne kiparske delavnice v Kranju, Celju in na Ptuju. Slog vzporednih gub se je najmočneje uveljavil v beljaškem krogu (veliki oltar v cerkvi sv. Križa nad Kojskim). Številni so tudi spomeniki stenskega slikarstva. V zgodnjegotskem slogu ostrolomljenih gub so izdelane freske v minoritski cerkvi v Ptuju. Do sredine 14. st. je prevladoval zgodnjegotski linearno ploskoviti slog. Popotni italijanski slikarji, t. i. furlanski mojstri, so kmalu po sredini 14. st. posredovali pridobitve Giottove slikarske reforme. V Prekmurje so prišle prek čeških posrednikov (npr. freske Johannesa Aquile de Rakespurga v Turnišču in Martjancih, ki pripadajo plastičnemu slogu zrele gotike). Freske dvornega značaja v Marijini kapeli v Celju ali Križevi kapeli na Ptujski gori sodijo v okvire mehkega sloga; ta slog se je obdržal čez sredino 15. st. Glavni predstavnik internacionalnega gotskega sloga je bil Janez Ljubljanski (Muljava, Kamni Vrh pri Ambrusu), sin slikarja Friderika Beljaškega in mojster prve izpričane ljubljanske slikarske delavnice. Sledila sta mu mojster Bolfgangus de … cz … in Maški mojster, ki sta se oprla tudi na poznogotski slog »zmečkanih gub«. Po zaslugi grafičnih predlog so s S prihajali realistični vplivi, npr. poslikava Andreja iz Ottinga v podružnični cerkvi v Slovenj Gradcu. Ivan iz Kastva je poslikal cerkev v Hrastovljah (1490) s prizori geneze in mrtvaškim plesom. Za poljudne slikarije Jerneja iz Loke in Tomaža iz Senja je značilno združevanje gotskih in renesančnih pobud. Poznogotsko stensko slikarstvo je doživelo velik razmah. Že nekatere poslikave iz poznega 14. st. so napovedovale vsebinski kanon poslikave, t. i. kranjski prezbiterij; razvil se je v 15. st., sicer pa ni bil omejen zgolj na ozemlje Kranjske (Suha blizu Škofje Loke). Laibov oltar, krilni oltar Marijine smrti (ok. 1460), je delo salzburškega mojstra K. Laiba; nastanek tabel s kril Kranjskega oltarja (ok. 1500–1510) kaže povezovati s kölnskim mojstrom Bartolomejevega oltarja. Pomembni so tudi iluminirani rokopisi: kodeks iz kartuzije Bistra (iz 1347), Moralia Gregorja Velikega (1410), misal in antifonar (1491) iz Kranja. Kljub bližini Italije je bila večina slovenskega ozemlja vplivno območje s. renesanse. Po potresu 1511 intenzivna obnova mest, gradov in cerkva, turška nevarnost pa je narekovala utrjevanje; pri tem so sodelovali italijanski, predvsem lombardski arhitekti. Gradovi pa so postopoma izgubljali obrambni namen, preselili so se na ravnine, dobili kvadratni tloris z arkadnim dvoriščem na sredi in kvadratnimi ali okroglimi stolpi na vogalih ter se končno spremenili v dvorce. Humanistično usmerjeni ljubljanski škof K. Ravbar je dal zgraditi novo škofijsko palačo in si v Gornjem Gradu uredil pravi knežji dvor. Protestantsko molilnico v Govčah (1582–89), centralno stavbo dvanajsterokotnega tlorisa, je 1600 podrla rekatolizacijska komisija; ohranila se je kapela gradu v Sevnici, t. i. Lutrovska klet. Renesančno občutje izdajajo že kamnite skulpture O. Kitlla (oltar sv. Andreja v Gornjem Gradu). Sledi vrsta nagrobnikov v Ptuju, Mariboru, Celju, Framu in Ljubljani. Freske pri Svetem Primožu nad Kamnikom (1504) predstavljajo kakovosten, toda osamljen izraz renesančnega slikarstva, ki je ostal povezan s poznogotskimi temelji. Posvetne poslikave v gradovih so vključevale lovske, mitološke in biblijske motive. Slikarija na stropu stare grofije v Celju, Celjski strop (najbrž delo nizozemskega potujočega slikarja), je nastala v duhu bolonjskih kvadraturistov in je napovedovala iluzionistično slikarstvo. Z nemškimi lesorezi, natisnjenimi v protestantskih knjigah, se je pojavila knjižna ilustracija. Leseni zlati oltarji 17. st. so se podrejali manierističnim značilnostim in napovedovali pot v zgodnji barok. V baroku so prevladovali neposredni (Benetke, Bologna, Rim) ali posredni italijanski vplivi (Gradec, Dunaj). V 17. st. so se uveljavile nove stavbne oblike. Šentjakobska cerkev v Ljubljani je bila zgrajena kot dvorana s kapelami, centralni osmerokotni tloris ima romarska cerkev v Novi Štifti, sintezo med podolžnim in centralnim prostorom pa predstavlja cerkev sv. Jožefa nad Presarjem. Člani 1693 ustanovljene Academie operosorum so iz Ljubljane želeli ustvariti novo kulturno središče. Na njihovo pobudo so italijanski arhitekti v Ljubljani ustvarili zrele primere baročnega stavbarstva (stolnica; arhitekt A. Pozzo, križevniška cerkev; arhitekt D. Rossi, uršulinska cerkev). Osrednji domači arhitekt in utemeljitelj ljubljanske baročne šole je bil G. Maček. Deloval je v obdobju 1710–40 (mestna hiša v Ljubljani, Šmarna gora, Limbarska gora). Soroden mu je bil C. Zulliani (samostanska cerkev v Velesovem). M. Perski je zgradil novo škofovsko rezidenco s cerkvijo v Gornjem Gradu. V mestih so gradili nove palače ali preurejali in povečevali starejše stavbe. Štajerska dvorca Štatenberg in Dornava sta nastala pod dunajskimi vplivi. Kiparstvo v kamnu izdaja predvsem italijanske vplive, kiparstvo v lesu pa pobude iz sz. (alpske) smeri. A. Pozzo je izdelal kipe emonskih škofov v stolnici in portal semenišča v Ljubljani, J. Contieri kipe za šentjakobsko cerkev v Ljubljani. Z delom Benečana F. Robbe je v prvi polovici 18. st. doseglo baročno kiparstvo enega vrhov (Vodnjak treh kranjskih rek, 1751). Drugi vzpon je sledil sredi 18. st. na Štajerskem. Tam se je uveljavila družina Straub iz Württemberga. J. B. Straub, ki je deloval v Mariboru, je izdelal vrsto ekspresivnih plastik za cerkve na Štajerskem (kužno znamenje v Mariboru), Hrvaškem in Madžarskem. Sledil mu je bolj umirjeni J. Holzinger (Kamnica pri Mariboru). V Slovenj Gradcu je delovala delavnica družine Mersi. Umetniki iz kroga polihistorja J. V. Valvasorja so uveljavili dokumentaristično grafiko. Za plemiče so slikali potujoči nemški in holandski slikarji. Med njimi je v ospredju Flamec Almanach z žanrskimi slikami in iluzionističnimi poslikavami gradov. Od konca 17. st. primeri monumentalnega stenskega slikarstva. Člani Academie operosorum so poslikavo na novo zgrajene stolnice in knjižnice semenišča zaupali G. Quagliu (1703–06), ki je vplival na osrednjega baročnega freskanta na Kranjskem F. Jelovška. Žanrski motivi, portreti in upodobitve svetnikov F. Berganta izdajajo rimske vplive. Najpopularnejši baročni slikar je bil V. J. Metzinger, ki je slikal portrete in številne oltarne slike. A. Cebej je slikal pod beneškimi vplivi in se že približeval klasicizmu. Poslikava stropa v viteški dvorani gradu v Brežicah naj bi bila delo F. K. Remba. Avstrijski slikar M. J. Schmidt (Kremser Schmidt) je z oltarnimi slikami v Gornjem Gradu in Velesovem ustvaril svoja boljša dela. Freske F. Jelovška v romarski cerkvi na Sladki gori sodijo med prva rokokojska slikarska dela. Rokoko se je uveljavil predvsem v dekoracijah notranjščine, npr. štukaturno okrasje romarske cerkve sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah (1739). V Gruberjevi palači (iz 70. let 18. st.) se rokoko prepleta s kitastim slogom. V baroku so bile slikarske delavnice v vseh slovenskih pokrajinah. S podeželskimi podobarskimi delavnicami, npr. delavnico L. Layerja v Kranju ali A. Postla na Dolenjskem, se je baročna tradicija obdržala prav do 19. st., v baročnem izročilu pa temelji tudi razcvet ljudske umetnosti (npr. poslikane skrinje in avtohtone panjske končnice). Spomeniki neoklasicizma so redki. Trst je vplival le na primorska mesta. F. Coconi je izdelal fasado Souvanove hiše v Ljubljani in vrtna paviljona v Dolu pri Ljubljani. Klasicistični slikar F. Kavčič je deloval na Dunaju, prav tako krajinar L. Janša. Bidermajer se je uveljavil v meščanskem portretnem slikarstvu J. Tominca, M. Langusa in M. Stroja. Rahle vplive romantike izdajajo krajinski motivi A. Karingerja in M. Pernharta. Historizem se je izrazil predvsem v reprezentančnih državnih in javnih stavbah, ki so jih zasnovali češki in avstrijski arhitekti (Opera, Narodni muzej, Narodna galerija in Deželni dvorec v Ljubljani, dvorca Slivnica in Viltuš pri Mariboru) ter cerkveni opremi. Glavni predstavnik nazarenskega slikarstva je J. Wolf. V drugi polovici 19. st. sta se z deli I. Franketa, bratov Šubic, J. Petkovška, A. Ažbeta in I. Kobilce v slikarstvu uveljavila realizem in plenerizem. Temelj moderne umetnosti so bili impresionisti (R. Jakopič, M. Jama, I. Grohar, M. Sternen). V okviru kluba Sava (na začetku 20. st.) so se uveljavili tudi v tujini. Jakopič je 1909 zgradil tudi prvo slovensko likovno razstavišče. Na Dunaju so bili šolani prvi, tudi v svetovnem merilu pomembni arhitekti, med njimi M. Fabiani in J. Plečnik, ki sta sodelovala pri razvoju dunajske secesijske umetnosti. Obnova Ljubljane po potresu 1895 je potekala v secesijskem duhu (Fabiani, C. M. Koch). Iz secesije so črpali pobude tudi Vesnani (G. Birolla, M. Gaspari, S. Šantel, H. Smrekar), ki so se posvetili ilustraciji, grafiki in karikaturi. Kiparjem so se konec 19. st. odprle nove naloge, in sicer v zvezi s spomeniki: A. Gangl je izdelal Valvasorjev in Vodnikov spomenik, I. Zajec Prešernov spomenik in F. Berneker Trubarjev spomenik. Med obema vojnama se je z monumentalnimi kipi, izdelanimi v Meštrovićevem duhu, uveljavil L. Dolinar, ob njem pa I. Napotnik z intimno leseno plastiko. Meštrovićeva stilizacija je vidna tudi v delih F. Goršeta in N. Pirnata, ki deluje predvsem kot ilustrator. Arhitekturo po prvi svetovni vojni sta zaznamovala secesijski dekorativizem in iskanje narodnega sloga (I. Vurnik; sokolski dom na Taboru, Zadružna gospodarska banka) ter naslonitev na klasično arhitekturno izročilo (J. Plečnik; Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale). Plečnik in Vurnik sta utemeljila ljubljansko šolo za arhitekturo. V 20. in 30. letih je prevladal funkcionalizem (V. Šubic, nebotičnik v Ljubljani, I. Spinčič). V 50. letih se je v obliki t. i. podaljšanega funkcionalizma obogatil z novimi oblikami, ki so jih omogočili tudi inženirski dosežki (B. Simčič). Uveljavila sta se zlasti dva tipa stavb, stolpnica (E. Mihevc, Metalka v Ljubljani) in paviljonska stavba (E. Ravnikar, okrajni ljudski odbor v Kranju). V 60. in 70. letih so prevladale konstruktivne in strukturalne oblikovne sestavine (M. Mihelič, veleblagovnica v Osijeku, S. Sever, tiskarna Mladinske knjige v Ljubljani, M. Mušič, spominski dom v Kolašinu). Po prvi svetovni vojni so v okvirih Kluba mladih nastopili ekspresionisti (brata Kralj, njihov predhodnik je bil že F. Tratnik). Oživili so tudi religiozno slikarstvo in se kmalu preusmerili v bolj realistično in konkretno novo stvarnost (V. Pilon, T. Kos). Pobudili so tudi razcvet umetniške grafike (B. Jakac, M. Maleš). Sredi 20. let je poskušal A. Černigoj uveljaviti avantgardne oblike konstruktivizma. Odmevi futurizma in kubizma so bili redki, izraženi so bili predvsem v goriškem krogu (I. Čargo, L. Spazzapan). Slikarji t. i. četrte generacije so napovedali barvni realizem. Uveljavil se je v 30. in 40. letih in to po zaslugi 1937 ustanovljenega Kluba neodvisnih. Najvidnejši pejsažist med obema vojnama je bil F. Pavlovec, tihožitja in portrete je slikal G. A. Kos. M. Sedej in F. Mihelič sta se usmerila v barvni realizem s socialnimi podtoni, S. Kregar pa je ustvarjal nadrealistična dela. Med obema vojnama se je predstavila tudi vrsta kvalitetnih fotografov (F. Krašovec, P. Kocjančič, J. Branc, I. Frelih, J. Ravnik, J. Skerlep, S. Smolej). Med drugo svetovno vojno sta v okvirih osvobodilnih gibanj predstavljali izjemen dosežek t. i. partizanska grafika in risba. Po vojni se je sprva nadaljeval predvojni barvni realizem s socialnorealističnim primesmi. Prve generacije umetnikov, izšolanih na 1945 ustanovljeni likovni akademiji in nekateri profesorji, med njimi eksistencialna figuralika M. Pregelj in G. Stupica, so se kmalu ponovno oprle na moderno evropsko umetnost. Viden je bil tudi vpliv tržaških umetnikov (L. Spacal). Člani Skupine 53 (M. Šuštaršič idr.) so se odvrnili od zapovedanih realističnih teženj in se usmerili v magično obarvan novi ekspresionizem in intimizem. V 60. in 70. letih je bil dokončno navezan stik z z. umetnostjo. Grupa 69 se je poskušala uveljaviti tudi v tujini. V delih Z. Mušiča, R. Debenjaka, J. Bernika, R. Kotnika se je uveljavil informel. Iluzionistično abstraktno krajino so ustvarjali A. Jemec, S. Komel in H. Marchel, v delih ekspresivnih figuralikov je odmeval pop art, 1966 se je z delovanjem skupine OHO uveljavil konceptualizem, neokonstruktivizem in minimalizem so zastopali člani skupine Neokonstruktivisti (D. Čadež, T. Lapajne, D. Hrvacki). Uporabo novih medijev je popularizirala skupina Junij (S. Jagodič). Glavni predstavniki povojnega kiparstva so figuraliki; občasno se odločajo tudi za abstraktne rešitve (J. Savinšek, D. Tršar, S. Batič, J. Boljka in P. Černe). Abstraktno smer v kiparstvu zastopajo J. Lenassi, F. Rotar in S. Tihec. 80. leta sta obvladovala visoki modernizem in postmodernizem. V slikarstvu se je izrazil v t. i. novi podobi in opusih E. Bernarda, H. Gvardjančiča, Z. Huzjana, Z. Jeraja, M. Krašovec, v arhitekturi pa v delih M. Mušiča in B. Podrecce. Retrogardistične ustvarjalne principe je uveljavljala skupina IRWIN; skupina deluje v okviru skupine Neue slowenische Kunst, v kiparstvu v delih M. Počivavška, D. Sambolec, L. Vodopivca. Mednarodni grafični bienale je vsa povojna leta populariziral grafiko in spodbudil nastanek t. i. ljubljanske grafične šole. Mnogi likovniki se izražajo skorajda izključno z grafiko (V. Makuc, A. Maraž, M. Pogačnik). Pod vplivom hrvaške naive se je razvila naivna umetnost, nekaterim avtorjem pa jo je uspelo preseči (J. Tisnikar). Zveza kulturnih organizacij je načrtno podpirala amaterizem. Razvoj založništva je spobudil ilustracijo knjig za otroke in mladino (M. Stupica, A. Gošnik Godec, L. Osterc, M. L. Stupica, M. Bizovičar), tako da je postala priznana tudi v tujini. Razcvet so doživeli oblikovanje, scenografija in fotografija, nekoliko manj sta se uveljavila karikatura (M. Amalietti, M. Maver, A. Rogelj, T. Lavrič) in strip (M. Muster, K. Gatnik).
Dostopnost