oven,
1. zoologija: 1) samec pri ovcah. 2) v reji malih živali: pasma kuncev z dolgimi ušesi (ovnači).

Sorodna gesla: koštrun | ovce | plemenjak
2. vojaštvo: v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje zidov in vrat.

Sorodna gesla: utrdba
3. strojništvo: priprava oz. orodje za udarjanje, zabijanje, razbijanje ali kovanje: 1. za zabijanje pilotov v tla. Prostopadni oven sestavlja ogrodje iz jeklenih cevi, na katerega z vrvjo, ročno ali z motornim vitlom dvignejo padalno utež oz. zabijač. Ko utež doseže zgornjo točko, jo spustijo na pilot. Parni oven s parnim batom dvigne valjast zabijač, ki po izpustitvi pare pade in udari po pilotu. Masa zabijača je 1200–8000 kg, število udarcev v minuti 20–60, višina padca 1,25–4 m glede na material pilota; 2. za utrjevanje tal. Ročni oven je železni bat z držali, ki deluje s svojo maso, dviguje ga človek; nabijalnik s padalno utežjo dviguje žerjav; eksplozijski oven potisne eksplozija mešanice benzena in zraka, vodijo ga ročno; 3. utež, ki pri strojnem kovanju udarja po obdelovancu.

Sorodna gesla: kovanje | padalno kladivo | zabijač


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek