enačba, v matematiki oznaka za dva izraza (strani enačbe), med katerima stoji znak = (enačaj), ki predstavlja zahtevo po njuni enakosti. Identična enačba je pravilna pri kakršnikoli zamenjavi občih števil s konkretnimi vrednostmi, npr. (a + b)2 = a2 + 2ab + b2. Določilna enačba vsebuje eno ali več neznanih količin, navadno označenih s črkami x, y, z, npr. 2x + 3 = x + 5; rešitev ali koren enačbe je število (več števil), pri katerem (katerih) enačba postane enakost dveh števil, v zgornjem primeru x = 2. Če takšnih rešitev ni, pravimo, da je enačba nerešljiva. Glede na število neznank imamo enačbe z eno, dvema … neznankami. Algebrajske enačbe (algebra) vsebujejo neznanke le v potencah, najvišja potenca določa stopnjo (red) enačbe: linearne enačbe so enačbe prve stopnje, kvadratne enačbe so enačbe druge stopnje, kubične enačbe pa enačbe tretje stopnje; npr. ax3 + bx2 + cx + d = 0 je normalna oblika enačbe tretje stopnje za eno neznanko x in s koeficienti a, b, c, d. Enačba n-te stopnje ima n rešitev (osnovni izrek algebre; C. F. Gauß). Transcendentne enačbe so: eksponentne enačbe (x nastopa v eksponentu), logaritemske (logaritem), trigonometrične (trigonometrija) itd. Glede na to, kateri matematični pojmi v njih nastopajo, imenujemo enačbe tudi diferencialne, integralske, vektorske, matrične, operatorske itd.
Dostopnost