Goethe [géte], Johann Wolfgang von (od 1782), nemški pesnik, pisatelj, dramatik, kritik, teoretik, *28.8.1749 Frankfurt na Majni, †22.3.1832 Weimar; po otroštvu v frankfurtski patricijski družini 1765 začel študij prava v Leipzigu, 1768 se je zaradi hude bolezni vrnil v Frankfurt, 1770/71 končal študij v Strasbourgu. Pod Herderjevim vplivom obrat k iracionalizmu viharništva (začetek ukvarjanja z ljudsko poezijo, s Homerjem, Pindarjem, z Ossianom in z W. Shakespearom, z gotsko arhitekturo); spisa Ob Shakespearovem dnevu (Zum Shakespearetag, 1771) in O nemški arhitekturi (Von deutscher Baukunst, 1773). Ljubezen do župnikove hčerke Friederike Brion v Sesenheimu (Alzacija) povod za prvo veliko nemško doživljajsko liriko (Pozdrav in slovo, Willkommen und Abschied, Majska pesem, Mailied). Frankfurtska leta 1771–75, ki vključujejo kratko službovanje pri cesarskem sodišču v Wetzlarju in ljubezensko doživetje s Charlotte Buff, zaročenko sekretarja na poslaništvu, J. Ch. Kestnerja, obdobje pesništva genija: lirika (Popotnikova viharna pesem, Wanderers Sturmlied); himne (Mohamedova pesem, Mahomets Gesang, Prometej, Prometheus, Ganimed, Ganymed); satirične in pustne burke (npr. Sejem v Plundersweilernu, Jahrmarktsfest zu Plundersweilern, Igra o patru Breyu, Spiel vom Pater Brey, Bogovi, junaki in Wieland, Götter, Helden und Wieland); izvedba strasbourškega dramskega osnutka Zgodba Gottfriedna iz Berlichingena (Geschichte des Gottfriedens von Berlichingen, 1771), 1773 predelava v Goetz von Berlichingen; razl. osnutki dram (Prafaust, Urfaust, Prometej, Prometheus, Mohamed, Mahomet); fragmentarni ep Večni Jud (Der ewige Jude); drama Clavigo (1774). Mednarodni uspeh mu je prinesel sentimentalni roman v pismih Trpljenje mladega Wertherja (Die Leiden des jungen Werthers, 1774; sl. 1952, 1976), v katerem je izrazil ljubezen do Charlotte Buff; iz tega obdobja tudi poznanstvo z J. K. Lavaterjem in J. B. Basedowom (potovanje po Renu). Zaroka s hčerko frankfurtskega bankirja Anno Elisabetho (‘Lili’) Schönemann razdrta še istega leta (1775); pesniški odsev razmerja z Lili v igri Stella (1776; sl. 1992) in pesmih o Lili. Na prvem potovanju po Švici z grofom Ch. Stolbergom (1775) se je v Zürichu srečal z Lavaterjem in J. J. Bodmerjem, v Karlsruheju pa z weimarskim prestolonaslednikom Karlom Avgustom, ta je povabil Goetheja na svoj dvor; tja je Goethe prispel konec 1775 kot prijatelj, kmalu pa postal tudi vzgojitelj mladega vojvode; po 1776 tajni legacijski svetnik v weimarski državni službi; službovanje do 1786; 1779 tajni svetnik, 1782 predsednik finančne zbornice. Uradniške, dvorne, osebne vezi in še posebej prijateljstvo s sedem let starejšo Charlotte von Stein so vplivali na zmernejše življenje. Začetek romana Teatralično sporočilo Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters theatralische Sendung), drame za ljubiteljsko gledališče, pesmi (Illmenau; Zimska pot na Harz, Harzreise im Winter, Pesem duhov nad vodami, Gesang der Geister über den Wassern, Moja boginja, Meine Göttin, Pevec, Der Sänger, Mesecu, An den Mond), prozna različica Ifigenije (Iphigenie, 1779–86). Goethejevo zanimanje za naravoslovje se je krepilo: spis O granitu (Über den Granit, 1784), botanične študije in odkritje medčeljustne kosti. 1779/80 z vojvodo Karlom Avgustom na drugem potovanju po Švici (Pisma iz Švice, Briefe aus der Schweiz). Jeseni 1786 odhod iz Karlsbada na potovanje v Italijo, pobeg zaradi preobremenjenosti z uradniškimi in osebnimi obveznostmi. Ukvarjanje z antično in italijansko umetnostjo med bivanjem v Italiji (predvsem v Rimu, tudi potovanja vse do Sicilije) je do poletja 1788 prineslo dokončen obrat h klasiki (ideje o človečnosti, prizadevanje za harmonijo). Predelava Ifigenije v jambsko obliko (1787; sl. 1950), dokončanje Egmonta (1788; sl. 1935), pisanje Tassa in Fausta, fragmenta (Faust, ein Fragment, obe deli izšli 1790). Po vrnitvi se je dal razrešiti javnih služb, razen vodenja kulturnih in znanstvenih ustanov. Njegova zveza s Christiane Vulpius 1806 legalizirana s sklenitvijo zakonske zveze; od njunih petih otrok je preživel le Avgust (najstarejši, rojen 1789). Ljubezensko življenje s Christiane se je – skupaj z doživetjem Rima – izrazilo v Rimskih elegijah (Römische Elegien, 1795), doživetje drugega potovanja po Italiji spomladi 1790 pa v Beneških epigramih (Venezianische Epigramme, 1796); tudi naravoslovne študije (Optika, Optik, Metamorfoza rastlin, Metamorphose der Pflanzen, 1790). Goethe je spremljal vojvodo na vojaškem pohodu v Francijo (opisano v delih Vojni pohod v Franciji, Campagne in Frankreich, Obleganje Mainza, Belagerung von Mainz, 1822). Veseloigram za weimarsko gledališče (npr. Meščanski general, Der Bürgergeneral, 1793), pa tudi živalskemu epu Lisica Zvitorepka (Reineke Fuchs, 1794) je bila za ozadje francoska revolucija. Pogovor s Schillerjem julija 1794 v Jeni povod za njuno dolgoletno prijateljstvo in tesno sodelovanje, ki je trajalo vse do Schillerjeve smrti in hkrati zaznamovalo obdobje visoke klasike v nemški književnosti. V obojestranskih spodbudah so rasle njune ustvarjalne moči. Njun kulturni reformni program, predstavljen predvsem v Schillerjevih časopisih Horen (1795–97), Musenalmanach (1796–98) in Goethejevem umetnostnem časopisu Die Propyläen (1798–1800), s kritiko (Ksenije, Xenien, 1796), z umetnostnozgodovinskimi spisi (mdr. Winckelmann in njegovo stoletje, Winckelmann und sein Jahrhundert, 1805), umetniškimi razstavami in predvsem s praktičnimi zgledi (ustanovitev nemškega narodnega gledališča) je odločilno vplival na nemško književnost in umetnost sploh. V tem obdobju so nastali zbirka novel Pogovori nemških izseljencev (Unterhaltungen deutscher Ausgewanderten, 1795), klasični nemški razvojni in vzgojnostni roman Učna leta Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Lehrjahre, 1795/96; sl. 1998), idilična epska pesnitev Herman in Doroteja (Hermann und Dorothea, 1797; sl. 1966), tragedija Naravna hčerka (Die natürliche Tochter, 1803), nadaljevanje prvega dela Fausta (1808; sl. 1908, 1958). V Goethejevem ustvarjanju so se v ospredju vedno bolj pojavljale romantično-demonične prvine, tako v zakonskem romanu Izbirne sorodnosti (Die Wahlverwandtschaften, 1809; sl. 1996), kjer je Goethe v liku Otilije orisal ljubljeno Minno Herzlieb (1789–1865), na katero se nanašajo tudi Soneti (Sonette, 1815). V Nauku o barvah (Die Farbenlehre, 1810), plodu dolgoletnih naravoslovnih raziskav, se je spoprijel z I. Newtonom (nauk o barvah). Hkrati se je začel ukvarjati z opisom svojega biografskega in duhovnega razvoja (Iz mojega življenja. Pesništvo in resnica, Aus meinem Leben. Dichtung und Wahrheit, 1811–14, zadnji del 1831, Italijansko potovanje, Italienische Reise, 1816/17; sl. 2000). Najpomembnejši pesniški izid potovanj po Renu in Majni je 1814/15 orientalske oblike posnemajoča pesniška zbirka Zahodno-vzhodni divan (West-östlicher Divan, 1819; sl. 2003), v kateri je združil starostno modrost in mistično miselno dediščino Orienta z doživetjem ljubezni do Marianne von Willemer. 1821 izid prvega dela romana Popotna leta Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Wanderjahre, 1829 razširjen), ta roman z mnogimi lirskimi, aforističnimi in novelističnimi vložki že nakazuje vodilno temo drugega velikega starostnega dela, 1832 izdanega Fausta II. (Faust II; sl. 1999). Strastno nagnjenje 74-letnega Goetheja do mlade Ulrike von Levetzow (1804–99) se je končalo z odpovedjo (Trilogija strasti, Trilogie der Leidenschaft, 1827). Zadnja leta življenja je posvetil pregledovanju in urejanju svojih del (60 knjig, 1827–42), pisem, dnevnikov. – V slovenščini še izbor pesmi.
Dostopnost