konji (Equidae), družina sesalcev; kopitarji; razvoj se je začel v terciarju, in sicer iz petoprste gozdne živali, ki je bila velika kot pes in še posebej razširjena v Severni Ameriki; tam je izumrla, ohranila se je samo v Starem svetu. Konji so čredne živali prostranih step, sposobne preteči obsežna območja in hitro zbežati pred nenadnim sovražnikom. Žrebci so poligamni. Kobile po 11-mesečni brejosti povržejo žrebe, to pa je takoj sposobno hoditi. Telo in še posebej noge so prilagojene hitremu gibanju; razvit je samo tretji prst, sicer preoblikovan v kopito (lihoprsti kopitarji); piščalnica in stopalnica sta zrasli v enotno kost in se znatno okrepili (na straneh sta opazna prirasla drugi in četrti prst, stranske zapiščalnice oz. stopalnice). Imajo (za rastlinojede živali značilno) čeljust z močnimi sekalci in meljaki. Podočnjaki so majhni (žrebci) ali zakrneli (kobile). Niso prežvekovalci. Imajo izredno dober sluh in slabše razvit vid. Dlako imajo na splošno gladko in kratko, griva je običajno pokončna. Višina vihra pri domačem konju je odvisna od pasme, sega od 1,50 do več kot 1,80 m; konji so težki od 150 do več kot 1000 kg. Družina konj obsega zdaj le malo vrst, toda veliko podvrsti oz. pasem. Vse vrste sodijo v rod Equus: osli, polosli, zebre in konji (tj. divji konji in iz njih izhjajoče pasme domačih konj). Strokovnjaki še vedno razpravljajo o sorodstvenih vezeh med konji. Tako razlikujemo tri osnovne oblike divjih konj, prednikov domačih konj: 1. tarpan, z domovino v j. Rusiji, v. Aziji in Evropi; prednik orientalskih konj (arabec) in vzhodnoevropska pasem (konik, panje in hucul); 2. prževalski konj, z domovino v Mongoliji, Tibetu in na Altaju; prednik mongolskih in vzhodnoazijskih konj (madžarski domači konj, kirgiški konj); 3. diluvialni konj, prednik hladnokrvnih pasem konj zahodne Evrope. V Evropi so divji konji izumrli, v bronasti dobi pa so bili tod zelo razširjeni. Nekaj zadnjih primerkov je odkril ruski naravoslovec N. M. Prževalski v Džungariji; zadnji tarpan pa je izumrl 1918. S povratnim križanjem je uspelo obnoviti majhno čredo teh konj (predvsem živalski vrt Hellabrunn v Münchnu). V Ameriki živeči mustangi so podivjani domači konji. Domače konje so že v starem veku delili na lažje toplokrvne in težje hladnokrvne konje. Posebej plemenite in elegantne toplokrvne konje imenujemo polnokrvne konje, križance med toplokrvnimi in polnokrvnimi pa polkrvne konje. Polnokrvni konji so arabci in angleški polnokrvni konj, ki je nastal s križanjem razl. angleških pasem konj z arabcem. S križanjem lahkih domačih konj z angleškim polnokrvnjakom so nastale številne pasme toplokrvnih konj, npr. trakenci, hanoveranci idr.; pasme težkih toplokrvnih konj so oldenburžan in vzhodnofrizijski konj; lipicanci so nastali s križanjem španskih, arabskih in kraških konj; za kasaški šport uporabljen orlovski kasač je bil vzrejen v Rusiji iz danskih, arabskih in nizozemskih konj. Hladnokrvni konji so okornejši in se zato pretežno uporabljajo za vleko. Od toplokrvnih konj se razlikujejo predvsem po večji teži, bolj čokati obliki in močneje poraščenih spodnjih delih nog. Pasme hladnokrvnih konj: belgijski hladnokrvni konj, noričan, angleške pasme konj (suffolk, shire) idr. Poseben položaj med pasmami konj imajo mali konji, npr. haflingerji, poniji, bosanski planinski konj, fjord in islandski konj. Višino vihra imajo največ do 147,5 cm. Selekcija konj večinoma poteka v kobilarnah; vzreja se začne pri starosti treh do štirih let. Pripust kobil je uspešen samo takrat, ko se gonijo, tj. vsake tri do štiri tedne pet do sedem dni dolgo; brejost 320–350 dni, obdobje sesanja štiri do šest mesecev. Kastriranemu žrebcu rečemo kastrat ali konj. Konji dosežejo starost do 30 let. Najprej je človek uporabljal konje za lov, pozneje za prenos tovora in vprežene v bojne vozove, še pozneje kot jahalne in delovne živali. Zdaj se uporabljajo predvsem za šport in rekreacijo. Na svetu je ok. 60,5 mln. konj (na Kitajskem 10,7 mln., v Mehiki 6,2 mln., Braziliji 5,8 mln. in ZDA 5,2 mln. konj), 14,7 mln. mul in 43,2 mln. oslov. Nekatere bolezni: kužna malokrvnost kopitarjev, nadušljivost, smolika, smrkavost, kolika, hlapanje, kuga konj, mahovnice, krak, tetanus, infekciozni metritis kopitarjev, parazitarna anevrizma.
Dostopnost