nacizem (nacionalsocializem), po prvi svetovni vojni v Nemčiji nastalo politično gibanje; duhovne in ideološke korenine segajo nazaj v 19. st. (mdr. nemško nacionalno gibanje). V nacizmu so se združili nenatančno romantično razumevanje naroda, rasni nauk J. A. de Gobineauja, pretiran nacionalizem in tudi imperializem kot posledica, prepričanje o poslanstvu, antisemitizem, pa tudi sovraštvo proti marksizmu, cerkvenemu krščanstvu in vsem vrstam internacionalizma. V januarju 1919 je antisemitska, nemška nacionalna skupina v Münchnu ustanovila Nemško delavsko stranko; septembra 1919 je z njo navezal stik A. Hitler. Hitler je kmalu postal pravo gonilo stranke (član odbora za privabljanje in propagando št. 7, član stranke št. 555). Po preimenovanju (1920) v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP) je Hitler prevzel vodstvo stranke (julija 1921). 1920 razglašeni, a nikoli popolnoma uresničeni program stranke je zahteval razveljavitev mirovnih sporazumov iz Versaillesa in Saint-Germaina, združitev vseh Nemcev v veliki Nemčiji, vrnitev kolonij, močno osrednjo oblast države, »čistost krvi« sonarodnjakov, bolj socialno državo, podporo srednjemu sloju, zemljiške reforme, »nemško pravo«, ljudsko vojsko, izključitev Judov iz tiska, radia, glasbe, filma in javnega življenja. Ogorčenje mlade frontne generacije zaradi vojaškega zloma, trditve o sunku v hrbet, izkušnje s sistemom svetov v Münchnu, obubožanje prebivalstva zaradi inflacije ter negativno razpoloženje številnih visokih uradnikov, cerkvenih dostojanstvenikov in častnikov do mlade republike so predstavljali plodna tla za Hitlerjevo propagando. V septembru 1923 so se združili NSDAP ter nemški nacionalni bojni zvezi Zgornja dežela in Državna zastava v Nemško bojno zvezo. 8./9.11.1923 je Hitler poskusil izvesti prevrat (pohod na Dvorano vojskovodij), zrušiti weimarsko republiko, vendar sta ga vojska in policija zatrli. NSDAP je bil razpuščen, Hitler pa obsojen na pet let zapora. V zaporu so nastali delo Moj boj (Mein Kampf) ter program in ideologija nacizma. Poti na oblast zdaj ni videl več v nasilju, temveč v boju za parlamentarno večino. Hitler je po predčasni izpustitvi iz zapora (decembra 1924) na novo ustanovil NSDAP (februarja 1925); stranka je vidno pridobivala ljudi. SA (pozneje SS) je protidemonstracije preprečeval z brutalnim nasiljem. V Turingiji in Braunschweigu je stranka NSDAP od 1930 sodelovala v vladi. Pod vtisom gospodarske krize si je septembra 1930 kot druga najmočnejša stranka za SPD zagotovila 107 mandatov v reichstagu. Oktobra 1931 se je NSDAP združil z zvezo Stahlhelm, Nemško nacionalno ljudsko stranko A. Hugenberga ter drugimi manjšimi združenji kot nacionalna opozicija v t. i. harzburško fronto. Na volitvah predsednika države (marec/april 1932) je Hitler sicer brez uspeha kandidiral proti Hindenburgu, vendar se je na pruskih deželnih volitvah aprila 1932 in na volitvah v reichstag julija 1932 (230 mandatov) NSDAP uveljavil kot najmočnejša stranka. Nacist H. Göring je postal predsednik reichstaga. Čeprav je NSDAP na volitvah v reichstag novembra 1932 ponovno izgubil 34 mandatov, Hitler ni nehal misliti na urad državnega kanclerja. Po volilni zmagi v Lippe-Detmoldu (15.1.1933), odstopu K. von Schleicherja in spletki s pomočjo F. von Papna je Hindenburg 30.1.1933 Hitlerja imenoval za državnega kanclerja. Izsiljene nove volitve v reichstag marca 1933 so prinesle NSDAP 44 % vseh glasov. Zakon o posebnih pooblastilih (24.3.1933) je Hitlerju dal možnost, da je postopoma spravil celotno javno življenje, pravosodje, gospodarstvo in kulturo pod nadzor stranke. Samostojnost dežel je bila odpravljena, delavski sindikati in vse stranke razen NSDAP razpuščeni, ustanovitev novih pa prepovedana. Zakon »za varovanje enotnosti stranke in države« 1.12.1933 je stranko povzdignil v »edino nosilko politične volje nemškega ljudstva«. Na čelu NSDAP je bilo državno vodstvo stranke z vodjem (firerjem), namestnikom vodje, državnimi vodji, organizacijskimi in štabnimi vodji, načelnikom štaba SA, državnim vodjem SS in državnim mladinskim vodjem. Stranka se je delila na okrožja; ta so bila znotraj razdeljena na okraje, krajevne skupine, celice in bloke. Njihovi »vodje« niso bili izvoljeni, ampak imenovani. S členitvijo NSDAP in priključenih zvez (SA, SS, Hitlerjeva mladina, Nacionalsocialistična študentska zveza, Nacionalsocialistična zveza žensk, Državna delovna služba, Delovna fronta, Nacionalsocialistično ljudsko javno skrbstvo, Nacionalsocialistične strokovne zveze zdravnikov, pravnikov) naj bi bile politično zajete vse plasti. Osrednji tiskovni organ stranke je bil Völkischer Beobachter, ki je Hitlerju že od 1920 služil kot trobilo. Posebne oblike, ki so jih razvijale svobodne organizacije, je znal nacizem spretno preoblikovati po svoji lastni ideologiji (Nemška fronta dela). Z odpravo brezposelnosti (vojno oboroževanje) ter navidezno obnovitvijo nacionalne veličine in mednarodnega ugleda (olimpijske igre 1936) je nacizmu uspelo veliko ljudi, ki so najprej stali ob strani, pridobiti zase, čeprav so bili nürnberški zakoni, brezpravno »pravo vodje« kot tudi brezobzirno uničenje političnih nasprotnikov in neprijetnih partnerjev iz vrst stranke (Röhmov prevrat) v porog vsakršni pravni državi. Sprva le odpor posameznikov. Šele ko je nacizem z gibanjem nemških kristjanov poskušal evangeličansko Cerkev spremeniti v državno Cerkev ter je javno in večkrat prekršil s katoliško Cerkvijo sklenjeni konkordat (1933), so se posamezni duhovniki uprli (priznavajoča Cerkev). Osrednje faze so bile: razbitje Češkoslovaške, načrtno uničenje Judov, uničevanje »nevrednega« življenja (evtanazija) in končno med drugo svetovno vojno politika aneksije, zatiranja in uničevanja. Posledica spodletelega atentata na Hitlerja (20.7.1944) je bilo najbrutalnejše preganjanje vseh uporniških krogov. Šele zlom Nemčije ob koncu druge svetovne vojne je prinesel konec nacizma. Nacistični vodja in funkcionarji so se izognili odgovornosti večinoma s samomori ali pa s pobegom. Nacistične organizacije so zmagovalne sile razpustile in deloma razglasile za zločinske.
Kratek pregled: nacizem Skrajno nacionalno politično »gibanje«, ki ga je od 1921 vodil Adolf Hitler, je sprva temeljilo na programu stranke, ki je vseboval narodnostne in socialne zahteve. Šele s Hitlerjevo knjigo Moj boj (Mein Kampf, 1925/26) je nacionalsocializem postal ideologija. »Nacionalni svetovni nazor« je bil mešanica poenostavljenih in izmaličenih zamisli 19. st. z osrednjimi pojmi »rase«, »nacionalna država« in »vodja« (firer). Ta ideologija je 1933–45 postala podlaga nacistične diktature in njene politike. Nacistično državo ene stranke in enega vodje, njene nosilce in privržence ter sredstva za gospodovanje in politične cilje je že 1934 s pogumno kritiko prikazal Gerd Arntz. Nacistična ideologija je trdila, da je darvinizem tudi »življenjski zakon« ljudi in narodov (socialni darvinizem). V »boju za obstoj« zmeraj zmaga boljši in močnejši, premaganec pa pravzaprav izgubi svojo pravico do življenja. Humanost in usmiljenost naj bi bili zvijačna iznajdba šibkih, da bi močnejšim pokazali, da nimajo prav, in posegli v »naravno selekcijo«. Kot dogma je veljalo, da »rase« niso enakovredne, se lahko »degenerirajo« in da so »boljše rase« določene, da kot »večvredne rase« vladajo »manjvrednim rasam«. Samo »velika rasa arijcev« (ta nikoli ni obstajala!) naj bi se dokazala za tvorca kulture, to pa predvsem njena »nordijska germanska rasa«. Glavna naloga nacistične države naj bi bila dragoceni »delež germanske rase« v nemškem narodu izboljšati z nadzorom, vzgojo in izločanjem. Vzgoja za »nemško narodno zavest«, strogost, vztrajnost in pripravljenost za boj naj bi narod pripravila na vojno kot sredstvo za biološko selekcijo. Uradna nacistična umetnost Arna Brekerja je poveličevala »nordijskega večvrednega človeka« in njegovo razumsko širino, surovost in brutalnost. Hitler je bil fanatični »antisemit«; poraz Nemčije in vse pomanjkanje v povojnem času je pripisoval »rasnim nasprotnikom«, Judom. V nacistični ideologiji je veljala »judovska rasa« kot glavni nasprotnik vseh močnih ljudstev in ras. Judje naj bi bili vir zla in vseh nesreč v svetovni zgodovini. Svetu naj bi vladala tajna »judovska svetovna zarota«. Od 1933 so bili Judje pravno in socialno izločeni. Na uresničitev pogromov ni bilo treba dolgo čakati. Tako je državna policija 22.10.1940 v Badnu zbrala prebivalce judovskega rodu in jih deportirala v taborišče v južno Francijo. Mnoge izmed njih, ki so preživeli, so pozneje umorili v uničevalnih taboriščih »končne rešitve«. Nacistična ideologija je razumela »narod« kot biološki organizem znotraj reda, zaželenega v naravi. Takrat je posameznik le majčken del organizma; s tem da se zlije v narod, izkusi svoj smisel življenja in varnost v mistični enotnosti vedno bolj razširjene »narodne skupnosti«. Individualizem je zmota, kajti: »Ti si nič, tvoj narod je vse«. Interes naroda ni le cilj vsega početja, temveč tudi najvišja moralna instanca. Zbori Hitlerjeve mladine so bili ritual podrejanja in discipliniranja, sledenja vodji. Spretno pripravljene množične prireditve so zbujale vtis »brezrazredne narodne skupnosti«. Uniforma in predpisano vedenje sta zbrisala vse individualno. Voljo ljudstva sta upravljala stranka in njen vodja; oba sta mu neomajno vladala. »Zdrav ljudski občutek« je legitimiral politiko, zakone in pravosodje ter razsojal o življenjski obliki in vrednosti umetnosti. »Volja ljudstva« je zahtevala popolno pokoritev in ni trpela drugače mislečih. Preganjala jih je kot »sovražnike ljudstva« ali celo kot »škodljive narodu«, ker naj bi »razkrajali narodno telo«. Na ukazu in pokorščini temelječi sistem vladanja v stranki, državi in družbi je ustrezal »principu vodje« nacistične ideologije. Za vodenje naj bi bil primeren, kdor po uspehih presega sebi enake. Kot postavke za višje dosežke so veljali »dobri rasni deleži«, »nemška narodna zavest« in »neomajna vera« v nacistično ideologijo. »Vodja« ni mogel biti izvoljen »spodaj«, temveč »zgoraj«, to pomeni, da ga je imenoval nadrejeni. Na čelu te velike hierarhije »vodij« je bil Hitler kot »vrhovni vodja«. Odgovoren je bil le samemu sebi in svoji »zgodovinski nalogi«. Imel je ne le oblast, ampak je bil tudi nezmotljiv (»Vodja ima vedno prav!«). Ljudstvo mu je dolgovalo slepo pokorščino in absolutno zvestobo (»Vodja, ukaži, mi ti sledimo!«). Avtor Lothar Schuckert
Dostopnost