arabska književnost, začne se s Koranom, zbirko Mohamedovih razodetij, ki je bila uradno kodificirana 653. Temu je sledil pisni zapis ustno posredovane staroarabske poezije iz predislamskega in zgodnjeislamskega obdobja. Vse pesmi enega avtorja so bile združene v divanu. Poezija je bila vedno posebnost arabske književnosti. V starejšem obdobju zastopana s pesniško obliko kasida, ki je služila razl. namenom, med vladavino Omajadov z ljubezensko pesmijo gazelo, med vladavino Abasidov z religiozno poezijo. Začetek pripovedništva predstavljajo staroarabski opisi bojnih dni, ki so se nadaljevali v islamskem zgodovinopisju in v religioznih tradicionalnih zbirkah (Hadit). Za leposlovje lahko označimo tudi retorično epistolo, ki se je pojavila v 8. st., dela, ki so posredovala splošno izobrazbo o življenjskih pravilih (Adab), ter makame, navzoče že od 10. st. Najbolj znano delo v Evropi je zbirka zelo razl. zgodb Tisoč in ena noč (Alf laila va laila, po 800); obsežni ljudski viteški romani, nastali v obdobju križarskih vojn in pozneje. Avtorji sodobne arabske književnosti imajo predvsem evropske vzornike.
Dostopnost