• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
nemška filozofija, filozofija, ki je nastala znotraj tradicije evropske filozofije na nemškem jezikovnem območju. S Hugom Svetoviktorskim, Hildegard iz Bingna in Matildo iz Magdeburga se je v 13. in 14. st. razvila nemška visoka mistika (Eckhart, H. Seuse, J. Tauler, avtor dela Theologia Teutsch, idr.), medtem ko sta na vzporedno razvijajočo se sholastiko Alberta Velikega vplivala aristotelizem in novoplatonizem. Na njegove učence (Huga Ripelina, Ulricha von Straßburga, Dietricha von Freiberga in Bertholda von Mosburga) je vplival novoplatonizem, ki je bil še zlasti pomemben za Nikolaja Kuzanskega, H. C. Agrippo von Nettesheima, J. Böhmeja in Paracelsusa. V nasprotju s tem je imel aristotelizem dolgotrajen vpliv na nemško šolsko metafiziko vse do G. W. Leibniza in v svoji nominalistični obarvanosti z G. Bielom na M. Luthra in Ph. Melanchthona. Pravna filozofija in filozofija države sta doživeli razcvet v 16. in 17. st. z deli H. Grotiusa, J. Althusiusa, S. von Pufendorfa in Ch. Thomasiusa, ki so vplivala na razpravljanje o naravnem pravu še v 18. st. Leibniz je najpomembnejši mislec iztekajočega se 17. st., ki je združeval poznavanje naravoslovja, francoskega razsvetljenstva in celotne evropske tradicije. Nasprotje med religijo in znanostjo je poskušal razrešiti z mislijo o prestabilizirani harmoniji, zato si je zamislil sistem monadologije, ki nasprotuje tako materializmu kot empirizmu in skepticizmu. S Ch. von Wolffom, ki je poskušal sistematizirati Leibnizevo misel, se začenja nemško razsvetljenstvo, h kateremu prištevamo A. G. Baumgartna in H. S. Reimarusa, pa tudi številne popularizatorje filozofije (mdr. Ch. Garva, M. Mendelssohna in F. Nicolaija).
Ponoven vrhunec nemške filozofije je pomenila Kantova kritika uma, ki je imela številne privržence in nasprotnike (F. H. Jacobi, J. G. von Herder). Prav tako vplivna je bila filozofija nemškega idealizma (J. G. Fichte, F. W. J. von Schelling, G. W. F. Hegel), ki je prevladovala na začetku 19. st. Heglov vpliv se je razvijal v razl. smereh (heglovstvo) in pri K. Marxu pripeljal do filozofije politične revolucije moči (L. Feuerbach, D. F. Strauß, F. Engels). Poleg njih so bili pomembni še F. Schleiermacher, J. F. Fries, J. F. Herbart in zlasti A. Schopenhauer. Pozneje se je zelo uveljavil pozitivizem, predvsem v povezavi z razvojem naravoslovja; v Nemčiji je bilo tudi veliko samostojnih mislecev, ki so izhajali iz zelo različnih filozofskih izhodišč, npr. G. T. Fechner, R. H. Lotze, E. von Hartmann idr. Še v 20. st. so bili pomembni novokantovstvo, W. Dilthey, na katerega se navezuje kulturnofilozofska šola, pa tudi F. Brentano. Pomen Nietzschejeve filozofije je postal jasen šele v 20. st. V tem stoletju so nove filozofske spodbude izšle mdr. iz fenomenologije (E. Husserl, M. Scheler), iz filozofije Husserlovega učenca M. Heideggerja, ki je imel velik vpliv tudi zunaj Nemčije (J.-P. Sartre), iz kritičnega realizma (N. Hartmann) in iz filozofije eksistence (K. Jaspers). Iz nove interpretacije Marxa in Hegla je izhajala kritična socialna filozofija frankfurtske šole (Th. W. Adorno, M. Horkheimer, H. Marcuse, J. Habermas), drugače pa se je oblikovala filozofija utopije E. Blocha. Največji mednarodni vpliv je imel neopozitivizem dunajskega krožka (M. Schlick, R. Carnap, L. Wittgenstein), ki je ustvaril svojo šolo; njena miselna izhodišča so zlasti v anglosaških deželah pripeljala do nastanka analitične filozofije. Nemška filozofska misel se danes ukvarja predvsem z vprašanji jezika, logike, teorije znanosti (K. R. Popper, kritični racionalizem), filozofske antropologije (H. Plessner) in »praktične filozofije« (etika).

Sorodna gesla: Adorno, Theodor W. | Agrippa von Nettesheim, Heinrich Cornelius | Albert Veliki | analitična filozofija | Baumgarten, Alexander Gottlieb | Bloch, Ernst | Böhme, Jacob | Brentano, Franz | Carnap, Rudolf | Dietrich von Freiberg | Dilthey, Wilhelm | dunajski krožek | Eckhart | Engels, Friedrich | etika | evropska filozofija | Fechner, Gustav Theodor | fenomenologija | Feuerbach, Ludwig | Fichte, Johann Gottlieb | filozofija eksistence | frankfurtska šola | Fries, Jakob Friedrich | Garve, Christian | Grotius, Hugo | Habermas, Jürgen | Hartmann, Eduard von | Hartmann, Nicolai | Hegel, Georg Wilhelm Friedrich | heglovstvo | Heidegger, Martin | Herbart, Johann Friedrich | Herder, Johann Gottfried von | Hildegard iz Bingna | Horkheimer, Max | Hugo Svetoviktorski | Husserl, Edmund | Jacobi, Friedrich Heinrich | Jaspers, Karl | Kant, Immanuel | kritični racionalizem | Leibniz, Gottfried Wilhelm | Lotze, Rudolf Hermann | Luther, Martin | Marcuse, Herbert | Marx, Karl | Matilda iz Magdeburga | Melanchthon, Philipp | Mendelssohn, Moses | nemški idealizem | Nicolai, Friedrich | Nietzsche, Friedrich | Nikolaj Kuzanski | novokantovstvo | Paracelsus | Plessner, Helmuth | Popper, sir Karl Raimund | pozitivizem | Pufendorf, Samuel von | razsvetljenstvo | Sartre, Jean-Paul | Scheler, Max | Schelling, Friedrich Wilhelm Joseph von | Schleiermacher, Friedrich | Schlick, Moritz | Schopenhauer, Arthur | Seuse, Heinrich | Solovjov, Vladimir Sergejevič | Strauß, David Friedrich | Tauler, Johannes | Thomasius, Christian | Wittgenstein, Ludwig | Wolff, Christian von


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek