Gorica (Gorizia [gorícija]), mesto v Italiji, ob italijansko-slovenski meji, v deželi Furlanija–Julijska krajina, glavno mesto Goriške pokrajine (467 km2, 136.000 preb., 6000 Slovencev), z. od Krasa, na j. robu Goriških Brd, 40.000 preb.; sedež nadškofije, gotska stolnica z baročno opravo; tekstilna, lesna in papirna industrija, trgovina s sadjem in vinom, od 18. st. tudi letoviški kraj. Gorica je središče Slovencev v Goriški pokrajini: več slovenskih vrtcev in šol, kulturna domova, knjižnica, goriška Mohorjeva družba s knjigarno, slovenska Kmečka banka idr.
Zgodovina: 1001 prvič omenjena kot vas; po Gorici so dobili ime koroški plemiči goriški grofi, ti so imeli v Gorici svoj sedež vsaj od prve polovice 12. st. 1210 je dobilo to mestno naselje (razvilo se je ob gradu) trške pravice, 1307 prvi statut. Po izumrtju goriških grofov je Gorica 1500 pripadla Habsburžanom, 1751/52 postala središče goriške nadškofije in 1754 Goriško-Gradiške. Že od srednjega veka narodnostno mešano območje (Slovenci, Furlani; Italijani, Nemci). V drugi polovici 19. st. je število Slovencev naraslo, krepil se je tudi njihov družbeni vpliv. Med prvo svetovno vojno srditi boji (soška fronta), po vojni italijanska zasedba. Po rapalski pogodbi 1920 dodeljena Italiji, do 1922 sedež avtonomne dežele, 1927 obnovitev Goriške pokrajine; maja 1945 je Gorico osvobodila jugoslovanska vojska; z. zaveznikom se je umaknila junija 1945; po pariški mirovni pogodbi 1947 je Gorica spet pripadla Italiji; na slovenski strani meje je nastalo novo mesto Nova Gorica.
Dostopnost