islamska umetnost, umetnost ljudstev islamske vere. Vse dežele islamskega sveta, nastajajočega od 7. st. naprej, so imele bogato umetniško izročilo (še najmanj od vseh Arabija), ki se je moralo prilagoditi zapovedim islamske vere. Med te sodi prepoved upodabljanja boga, pogosto razširjena še na upodabljanje človeka, kar je mdr. zavrlo razvoj prosto stoječe plastike. V sakralni arhitekturi so obstoječe stavbarske oblike lahko izrabili svobodneje. Kupola je bila že v sasanidskem ognjenem svetišču simbol neba. Molilna niša (mihrab) nakazuje v molilnici smer molitve (kibla) in po obliki spominja na apsido v krščanskih cerkvah. Tipičen za islamski vzhod je livan, dvorana, odprta na dvorišče mošeje ali medrese, oz. vhodni livan v fasadi. Pri nagrobnikih prevladujejo kupolne stavbe (»kuba«, marabut) in stavbe s stožčasto oz. šotorasto streho turbe. Turbe s podzemnim grobnim prostorom in z molilnico nad njim se je razvila iz grobnega stolpa, ki so ga v visokem srednjem veku posredovala turška ljudstva in so ga prilagodili islamskim slogovnim oblikam; minaret je na v. območjih okrogel ali mnogokoten, v z . predelih pa ima predvsem kvadratni tloris (Magreb, Andaluzija). Posebej mnogolike so oblike lokov (podkvasti, hrbtičasti lok) in pogosto geometrično zasnovani reliefni okras (azulejos, štuk, les). Preprogo, ki izvira iz osrednje Azije, so za opremo mošej uporabljali od 13. st., od 15. st. je na molilnih preprogah pogost motiv mihraba. Arabeska kot geometrizirana oblika poznoantične vitice je okrasni motiv v monumentalni umetnosti, a tudi v knjižni opremi (Koran). Dvojno funkcijo je imela tudi arabska pisava s svojimi raznolikimi kaligrafskimi izvedbami. Razl. pobude, ki jih je islamska umetnost sprejemala, so bile odvisne od razl. časovnih slogov (omajadski, abasidski, fatimidski, mavrski, seldžuški in turški slog), pri katerih je občasno opaziti tudi vplive iz oddaljenejših središč: križarski vplivi v Siriji, sodelovanje burgundskih umetnikov pri opremljanju Alhambre v Granadi; bizantinski vplivi na turško stavbarsko umetnost od njenih začetkov v 14. st. so se še okrepili, ko so v turškem stavbarstvu (po 1453) za mošeje prevzeli shemo Hagie Sofie (Sinan). Na iranskem območju se zdi safavidski slog 16./17. st. s svojimi zeleno, modro in rumeno glaziranimi mošejami bolj enovit kot pa hkratni mogulski slog (Moguli), ki je s Tadž Mahalom v Āgri (po 1630) dosegel svoj vrhunec.
Dostopnost