baker (latinsko cuprum [po otoku Ciper]), simbol Cu, največkrat dvovalentni, redkeje enovalentni kemijski element, vrstno število 29, atomska masa 63,546, razmeroma mehka in tanljiva težka kovina, rdečkaste barve, Mohsova trdota 2,5–3, gostota 8,96 g/cm3, tališče 1083 °C, vrelišče 2600 °C, za srebrom najboljši prevodnik toplote in električnega toka; topen v dušikovi(V) kislini, vreli koncentrirani žveplovi(VI) kislini (nastanek bakrovega(II) sulfata(VI)) in v kislinah, ki jim je dodano oksidacijsko sredstvo, npr. klorovodikova kislina s kalijevim kloratom(VII). Baker je v tleh, višjih organizmih (krvno barvilo mehkužcev – hemocianin – vsebuje baker), v človeškem telesu je v sledovih (mikroelementi). S hrano ga vnesemo v telo do 0,1 g na dan. Pospešuje tvorbo krvi, pri rastlinah nastanek klorofila; bakrove soli uničujejo bakterije, plesni in alge že v majhnih koncentracijah. Baker so pridobivali že ok. 4000 pr. n. š. Egipčani na Sinajskem polotoku. Ob Gornjem jezeru (MI) se najde samoroden, pridobivajo pa ga predvsem iz sulfidnih rud (minerali halkopirit, CuFeS2, bornit, Cu5FeS4, halkozin, Cu2S). Najpomembnejša ležišča: ZDA (Arizona, Montana), Čile, Brazilija, Srednja Amerika, Afrika (Kongo Kinšasa, Južna Afrika), nekdanja ZSSR, Kanada, manjša ležišča v Evropi: Španija (Río Tinto), Nemčija (Mansfeld), Poljska, Karelija. Danes znana nahajališča bodo v 50 letih izčrpana. Največji proizvajalki bakrove rude sta Kanada in ZDA, sledijo Srednja in Južna Amerika ter Afrika. Letna proizvodnja bakra v svetu je ok. 10 mln. t, od tega je precejšen del povezan s ponovno predelavo starih bakrenih izdelkov. Predelava bakrove rude lahko poteka po suhem postopku, največkrat s praženjem in prepihovanjem (bakrovega kamna). Revnejše rude najprej predelujejo z mokrim postopkom in razredčeno žveplovo(VI) kislino (cementni baker). Surovi baker se očisti z rafinacijskim taljenjem (99,4–99,6 %) in z elektrolitsko rafinacijo (99,9 %) v kopeli z bakrovim(II) sulfatom(VI). Velik pomen imajo bakrove zlitine: bron, Heuslerjeve zlitine, med, novo srebro, rdeča litina, tombak. Čisti baker se uporablja za kable in žice za napeljavo. Če se segreje do žara (brez pristopa zraka), postane mehak in iz njega se lahko izvlečejo najtanjše žice s premerom do 0,01 mm. Njegovo sposobnost prevajanja toplote uporabljajo pri grelnih in hladilnih telesih, kotlih, kadeh in pri gradnji aparatov; njegovo žilavost v zapiralih, vodilnih obročih granat idr. Na površini bakra nastane korozijsko obstojna patina, zato je baker primeren material za strehe, žlebove, okenske napušče, novce. V umetnosti je baker podlaga za emajl in za pripravo bakrorezov. V spojinah je baker eno- ali dvovalenten; Cu(I)-spojine, staro ime kuprospojine, in Cu(II)-spojine, staro ime kuprispojine. Bakrov(II) hidroksid, Cu(OH)2, uporabljajo za pripravo švicarskega reagenta (bakeroksidno-amonijev postopek) in barv: bremensko modre, gorsko modre idr. Tudi bazični karbonati (malahit, bakrova lazura) so osnova barv (azurno modre, hamburško modre), rdeče porcelanske glazure, zelene barve v pirotehniki (obarvanje plamena). V tehnične namene se široko uporabljajo bakrovi oksidi: bakrov(I) oksid (bakrov oksidul), Cu2O, največkrat rdeče barve, netopen v vodi; uporablja se za premaz ladij (pod vodo) in kot sredstvo za zaščito rastlin; za čiščenje odpadnih plinov iz avtomobilov, rafinerij, plavžev; dušikove okside razgradi v N2 in O2, CO oksidira v CO2. Bakrov(II) oksid, CuO, uporabljajo kot katalizator in za pripravo rubinskega in modrozelenega stekla. Bakrov nitrat, Cu(NO3)2 · 6 H2O, za temnjenje železa, temne bakrove barve in kot oksidacijsko sredstvo.
Dostopnost