križarske vojne, v širšem pomenu vse t. i. »vojne proti nevernikom« (mdr. katarom, valdežanom, husitom; Mavrom, Saracenom), v ožjem pomenu vojne krščanskega sveta za osvojitev Palestine (od konca 11. do konca 13. st.). Povod za križarske vojne naj bi bila seldžuška osvojitev (1071–73) Svete dežele, kar naj bi otežilo oz. onemogočilo romanja v Jeruzalem. V svoji buli, s katero je Urban II. krščanski svet pozval h križarskim vojnam za osvoboditev »svetega groba« je – podobno kot Aleksander II. Nikolajevič pred njim (1063) ob vojni proti Mavrom – vsem udeležencem obljubil odpustitev vseh grehov. Prve križarske vojne (1096–99) so se udeležili predvsem francoski Normani in lotarinški vitezi julija 1099 osvojili Jeruzalem. Knez kraljevine Jeruzalem je postal lotarinški vojvoda Godefroy Bouillonski. Poleg Jeruzalema so križarji zasnovali še nekatere druge kraljevine, grofije ali kneževine (grofiji Tripolis 1102–1289, Edeso 1098–1146; kraljevini Malo Armenijo 1081–83, 1198–1375 in Ciper 1192–1489 in kneževino Antiohijo 1098–1268). Ker pa so zaradi nesoglasij med posameznimi kraljevinami in grofijami muslimani znova osvojili Edeso (1146), je Bernard iz Clairvauxa po nalogu papeža Evgena III. pozval k novemu križarskemu pohodu. Toda nova, druga križarska vojna (1147–49), vodila sta jo dva kralja (nemški Konrad III. in francoski Ludvik VII.), se je končala z uničujočim porazom. Podobna usoda je doletela tretjo križarsko vojno (1189–92), ki jo je vodil nemški cesar Friderik I. Barbarossa. Najprej je v Mali Aziji Friderik umrl, nato pa skregani voditelji po osvojitvi 'Akka (1191) niso dosegli več nobenega uspeha. Morebitno nadaljevanje vojne je preprečila zgodnja smrt cesarja Henrika VI. Četrto križarsko vojno (1202–04), organizirano proti volji papeža Inocenca III., so onemogočili Benečani, ki bi križarje morali prepeljati v Egipt. Namesto v Egiptu se je pohod končal z osvojitvijo Bizanca in ustanovitvijo Latinskega cesarstva (1204–61). Otroški križarski pohod (1212/13) se je večidel končal že v Marseillu in Genovi; v Aleksandrijo so prepeljali (in tam tudi prodali) samo na tisoče otrok. Peta križarska vojna je bila uspešnejša. Cesar Friderik II. je s pogajanji z egiptovskim sultanom za deset let pridobil Jeruzalem, Betlehem in Nazaret. Ludvik IX. Sveti, ki se je v šesti križarski vojni bojeval z Egipčani (1248–54), v sedmi križarski vojni pa proti Tunisu (1270), tega uspeha ni ponovil. Nasprotno, dvajset let pozneje (1290) je padlo še zadnje križarsko oporišče v »sveti deželi«, 'Akko, s tem pa je za nekaj časa križarska ideja zamrla. Znova so jo skušali obuditi v dobi turškega prodora na Balkan v 14. st., vendar so vsa prizadevanja zaradi razbitosti evropskih sil in zatona viteštva zamrla. Največ koristi od vseh križarskih pohodov so imele italijanske mestne državice (Benetke, Genova, Pisa), ki so služile s prevozi križarjev, hkrati pa širile svoje trgovske zveze, celotna Evropa pa je postala bogatejša za številna kulturna in znanstvena spoznanja.
Dostopnost