Slovenci v Italiji (primorski Slovenci), pripadniki slovenske narodne manjšine v Italiji; po zadnji razmejitvi med Slovenijo (oz. Jugoslavijo) ter Italijo po drugi svetovni vojni je v Italiji ostalo več kot 100.000 Slovencev; živijo v avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini oz. na Tržaškem, Goriškem in Videmskem (Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina); njihov položaj urejajo številne mednarodne in bilateralne pogodbe (londonski sporazum, osimski sporazumi). Do konca prve svetovne vojne je večina primorskih Slovencev (razen Beneških Slovencev) živela v okviru Avstrije (slovenska zgodovina), po 1918 pa je Italiji na podlagi londonskega pakta pripadla dobra četrtina slovenskega ozemlja in ok. 350.000 Slovencev (rapalska pogodba 1920). Slovenci so sicer sprva obnovili svoje predvojno narodno življenje, 1921 in 1924 izvolili tudi slovenske poslance v rimski parlament (J. Vilfan idr.); že 13.7.1920 pa je bil mdr. požgan slovenski Narodni dom v Trstu. Zlasti po nastopu fašistične vlade (oktobra 1922) so bili Slovenci v Italiji izpostavljeni brutalnemu nasilju in italianizaciji, to pa je izzvalo močan, tudi oborožen odpor (TIGR). Italijanske oblasti so 1923 odpravile slovensko šolstvo, nato uničile gospodarske ustanove, prepovedale društva, poitalijanile imena in priimke ter prepovedale slovenski tisk in rabo slovenskega jezika v javnosti; več desettisoč pripadnikov manjšine se je bilo prisiljeno izseliti v matično Slovenijo, na tisoče pa v Argentino in drugam. Posebej od 1942 se je med slovenskim prebivalstvom razvil partizanski protifašistični boj; italijanske oblasti so ga zatirale s požigi vasi, usmrtitvami in pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Po kapitulaciji Italije se je začela splošna vstaja, OF pa je razglasil formalno priključitev Primorske k Sloveniji; jugoslovanska armada je maja 1945 zasedla večino Slovenskega primorja s Trstom in Gorico. Z novo razmejitvijo po drugi svetovni vojni se je meja premaknila močno na Z, vendar jugoslovanski diplomaciji ni uspelo doseči razmejitve po etnični meji. Z delitvijo tamponske državice Svobodnega tržaškega ozemlja (STO, 1947–54) in umikom angleških in ameriških zasedbenih sil je bila določena italijansko-jugoslovanska oz. današnja italijansko-slovenska meja. Položaj Slovencev v Italiji se je po drugi svetovni vojni utrdil na kulturnem, gospodarskem in političnem področju, predvsem po zaslugi njihove lastne življenjske moči in ustvarjalnosti, deloma pa s pomočjo iz osrednje Slovenije; Italija namreč še danes ne izpolnjuje vseh zagotovljenih pravic in ni sprejela zakona o globalni zaščiti slovenske manjšine. Število Slovencev v Italiji se je zato (pa tudi zaradi gospodarskega zaostajanja obmejnih italijanskih pokrajin), ves čas zmanjševalo (1985: ocena 96.000). Slovenci v Italiji so organizirani v dveh krovnih organizacijah (progresivna Slovenska kulturno-gospodarska zveza in konservativno-katoliški Svet slovenskih organizacij v Furlaniji-Julijski krajini) ter v vrsti društev; imajo razvejen šolski sistem, svoj tisk (mdr. Primorski dnevnik) in se – ob odprtih mejah – vključujejo v skupen slovenski kulturni prostor. Del slovenskih prebivalcev združuje samostojna stranka Slovenska skupnost, večina pa voli različne italijanske stranke; prek njih so bili Slovenci v Italiji ves povojni čas zastopani v italijanskem parlamentu, a so bili tudi politično razklani (to se je posebej usodno izkazalo po sporu z informbirojem 1948).
Dostopnost