Bruno, Giordano, krstno ime Filippo Bruno, italijanski filozof, *1548 Nola, †17.2.1600 Rim; najprej dominikanec; po begu iz samostana predaval na različnih univerzah in veliko potoval po Evropi; 1592 ga je inkvizicija zaradi njegovih idej vrgla v ječo in po sedmih letih javno sežgala. Bruno je povezoval novo, naravoslovno podobo sveta z novoplatonističnim mišljenjem (novoplatonizem), predvsem s filozofijo Nikolaja Kuzanskega. Njegova filozofija je panteistična: univerzum je neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Minljive posamezne stvari imajo glede na raven biti svoj delež pri božanskem življenju, zrcalijo torej vesolje. Bruno je bil po eni strani predstavnik renesančnega mišljenja (tudi z veliko jezikovno in pesniško izpovedno močjo), po drugi pa nagnjen k magiji in okultizmu.
Dela: O vzroku, načelu in Enem (De la causa, principio e uno, 1584), O neskončnem, vesolju in svetovih (Dell'infinito, universo e mondi, 1584), Preroditev zmagovite zveri (Lo spaccio della bestia trionfante, 1584), O junaških strasteh (Degli eroici furori, 1585), O trojno najmanjšem in meri (De triplici minimo et mensura, 1591), O enoti, številu in obliki (De monade, numero et figura, 1591).