nezvočnik, vrsta soglasnika, za katerega tvorbo je značilna najmanjša odprtostna stopnja govorne cevi v primerjavi s samoglasnikom in zvočnikom; v slovenskem knjižnem jeziku so nezvočniki glede na način izgovorjave (stopnja odprtosti govorne cevi) zaporniki p–b, t–d, k–g, priporniki s–z, š–ž, f, h in zlitniki č–dž in c, glede na to, ali glasilki ustvarjata ton ali ne, zveneči (b, d, g, z, ž, ) in nezveneči (p, t, k, f, s, š, h, c, č), glede na mesto izgovarjave pa ustnični (f, p, b), zobni (s, c, z, t, d; sičnik), podlesnični (š, ž, č, ; šumevec) in mehkonebni (h, k, g; mehkonebnik).

Sorodna gesla: mehkonebnik | nezveneči glasovi | pripornik | samoglasnik | sičnik | soglasnik | šumevec | zapornik | zlitnik | zveneči glasovi | zvočnik


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek