nezvočnik, vrsta soglasnika, za katerega tvorbo je značilna najmanjša odprtostna stopnja govorne cevi v primerjavi s samoglasnikom in zvočnikom; v slovenskem knjižnem jeziku so nezvočniki glede na način izgovorjave (stopnja odprtosti govorne cevi) zapornikip–b, t–d, k–g, pripornikis–z, š–ž, f, h in zlitnikič–dž in c, glede na to, ali glasilki ustvarjata ton ali ne, zveneči (b, d, g, z, ž, dž) in nezveneči (p, t, k, f, s, š, h, c, č), glede na mesto izgovarjave pa ustnični (f, p, b), zobni (s, c, z, t, d; sičnik), podlesnični (š, ž, č, dž; šumevec) in mehkonebni (h, k, g; mehkonebnik).
Dostopnost