turška književnost, v širšem pomenu književnost vseh turških jezikov od staroturških Orhonskih napisov (8. st.); v ožjem pomenu turška književnost Anatolije in Rumelije (osmanska književnost) in njeno nadaljevanje vse do danes. Turška knjižna jezika: ujgurski (v Vzhodnem Turkestanu, vrhunec 11.–13. st., uradni jezik Mongolov), v osrednji Aziji se je razvil v čagatajski jezik (14. st. do začetka 20. st.). Najpomembnejši moderni turški knjižni jeziki so: azerbajdžanski, kazaški, kirgiški, turški (osmanski), turkmenski, uzbeški in ujgurski. V oguško-seldžuških ljudskih narečjih Anatolije in z. Irana je v 13./14. st. nastala mistična lirika (Yunus Emre, †1320); iz nje se je od sredine 15. st. – s sprejetjem perzijskih in arabskih prvin – razvil staroosmanski knjižni jezik (Ahmed Paša, 1420–1497; Necati Bej, †1509). Vrhunce dvorske pesnitve so dosegli turški liriki Baki (1526–1600), Nef'i (1572–1635) in Şeyh Galib (1758–1799). Azerbajdžansko narečje (azeri) je Fuzuli (ok. 1495–1556) povzdignil v knjižni jezik. Staroosmanska književnost je v 16. st. prinesla še zgodovinsko književnost, v 17. st. pa dragocene potopise (Evliya Çelebi, 1611–1682); z zatonom turškega cesarstva je ohromela tudi književnost. Preobrat k moderni turški književnosti v 19. st. s prehodom od tradicionalnih tem in oblik k sodobni evropski (predvsem francoski) književnosti. Z mladoturškim gibanjem v začetku 20. st. se je pojavila tudi dejanska nacionalna književnost; značilnosti te so jezikovna prenova, uporaba domačih tem in socialnokritični realizem, vendar pa je ta književnost še vedno na razpotju med tradicionalizmom in modernim mišljenjem. Od 60. let v ospredju nove teme kot posledica družbenih sprememb. Turški delavci v tujini, beg s podeželja, naraščanje števila prebivalcev v mestih, razvoj industrijske kulture in drugačna vloga ženske. Turški pisatelji 20. st.: Halide Edib Adzvar (1881–1964), Ömer Seyfeddin (1884–1920), Yahya Kemal Beyath (1884–1958), Yakup Kadri Karaosmanoǧlu (1889–1974), Reşat Nuri Güntekin (1892–1956), N. Hikmet, Sabahattin Ali (1907–48), Orhan Kemal (1914–70), H. Taner, Aziz Nesin (1915–95), Yaşar Kemal (*1923), Nezihe Meriç (*1925), Adâlet Aǧaoǧlu (*1929), Fakir Baykurt (1929–99), Tomris Uyor (*1941), Pınar Kür (*1943).
Dostopnost