1. Cankar, Ivan, slovenski pisatelj, *10.5.1876 Vrhnika, †11.12.1918 Ljubljana; med šolanjem na ljubljanski realki že pisal liriko in črtice. Namesto študija tehnike in slavistike je na Dunaju spremljal književnost evropske moderne in pisal. Obsežen opus črtic, novel, povesti, romanov in dram ustvaril med bivanjem pri družini Löffler. V dekadenčni pesniški zbirki Erotika in črticah Vinjete (1899) je iz naturalističnega objektivizma prešel v subjektivno izpoved. Dekadenco je opustil v korist kritične, etično-psihološkke književnosti, ki naj bi kulturno in politično preobrazila narod. V socialnokritičnih, moralno- in političnosatiričnih delih so liberalne ideje zamenjale socialistične (Hlapec Jernej in njegova pravica, 1907). Tudi z etično in bivanjsko problematiko prežete pripovedi o umetništvu (Tujci, 1901, Križ na gori, 1904, Novo življenje, 1908, Bela krizantema, 1910) in sproletariziranem narodu (Kurent, 1909). Cankar je mojster črtice (Moja njiva, 1935, Podobe iz sanj, 1917), novelete in novele. Prenovil je roman (lirsko meditativni Nina, 1906) in daljšo novelo ter vzpostavil moderno dramatiko (groteskno simbolistična farsa Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, 1908; lirsko poetična igra Lepa Vida, 1912). Njegov jezik je poetičen in izrazito ritmičen. V podobah posameznika in družbe, zgodovinskega in kulturnega položaja Slovencev s konca 19. in začetka 20. st. je strnil bistvene motive, teme, ideje, literarne smeri, tokove in sloge evropske književnosti fin de siècla.
Sorodna gesla: Altenberg, Peter | farsa | groteska | komedija | kratka zgodba | moderna | Nova založba | novela | Petkovšek, Jožef | Prepeluh, Albin Abditus | satira | simbolizem | slovenska književnost2. Cankar, Izidor, slovenski umetnostni zgodovinar, pripovednik in diplomat, bratranec I. Cankarja, *22.4.1886 Šid (Vojvodina), †22.9.1958 Ljubljana; po študiju bogoslovja, estetike in doktoratu iz umetnostne zgodovine urejal Dom in svet (1914–19), Slovenca (1918–19), 1920 zasnoval umetnostnozgodovinsko stolico v Ljubljani in bil prvi predavatelj; 1936–47 diplomat v Argentini, Kanadi in Grčiji. Med vojno zavrnil sodelovanje z okupatorji; član SAZU (1953). Po formalno dovršenih družbenokritičnih in refleksivnih črticah novatorski esejistični roman S poti (1913) z estetsko in nazorsko snovjo v potopisnem dnevniku razdvojenega izobraženca, ki niha med absolutnimi in relativnimi merili, kaosom in harmonijo, čustvi in razumom. Vrh esejistike so v pogovorih predstavljeni portreti slovenskih umetnikov Obiski (DS, 1910–11). Postavil je teoretične temelje slovenski umetnostnozgodovinski stroki: Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila (1926), Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi I–III (1927–51). Za literarno zgodovino je pomembna ureditev Zbranih spisov Ivana Cankarja I–XIX (1925–36) in Pisem Ivana Cankarja I–III (1948).
Dostopnost