fuga [italijansko, ‘beg’], 1. glasba:večglasna instrumentalna ali vokalna skladba v obliki stroge imitacije. Razvila se je v 17. st. iz polifonih oblik 16. st. (kanon, ricercar). V 18. st. je dosegla klasično obliko, ki ima naslednje dele: 1. ekspozicijo, v kateri se pojavi tema (dux), odgovor nanjo kot stroga imitacija (comes) in spremljajoči glas, kontrasubjekt ali kontrapunkt. Ekspozicija je končana, ko se tema ali comes razvrsti po enkrat v vseh glasovih; 2. izpeljava pomeni, da se dux in comes vračata (po ekspoziciji), večinoma v spremenjenih tonskih načinih; 3. med ekspozicijo in izpeljavami se lahko umestijo medigre, ki razvijajo tematsko gradivo ali nove motive in prinašajo harmonske spremembe (modulacija). H glasbenotehnični obdelavi fuge sodita razširitev (avgmentacija) ali skrčenje (diminucija) teme, njen obrat ali potekanje od zadnjega tona proti prvemu (rakov postop) in tesna; fuga se po poljubnem številu izpeljav in mediger konča s kodo (sklepni del) v vodilnem tonskem načinu. Zrcalna fuga je v celoti obrnjena. Dvojno, trojno ali četverno fugo uvajajo dve, tri ali štiri teme. Pri koralni fugi temelji glavna tema na koralni melodiji.
Dostopnost