Ravena (Ravenna [ravéna]), mesto v Italiji, v deželi Emilija-Romanja, glavno mesto province Ravena (1859 km2, 351.000 preb.), j. od Valli di Comacchio, 135.000 preb.; sedež nadškofije; pomembno umetniško in kulturno središče s številnimi poznobizantinskimi zgradbami (5./6. st., mozaiki); cerkve idr. kulturni spomeniki: San Vitale, Sant'Apollinare Nuovo, Sant'Apollinare in Classe, pravoslavna krstilnica, arijanska krstilnica, mavzolej Gale Placidije, grob Teoderika Velikega; iz poznejšega obdobja Santa Maria in Porto fuori, stolnica Sant'Orso in Dantejev grob. Akademija, pomembne zbirke; gojenje sviloprejke in svilarska industrija, izdelovanje glasbenih instrumentov, steklarska in kemijska industrija, rafinerija nafte, ki je s plinovodom povezana z nahajališči metana v Padskem nižavju; vinogradništvo. Nekdaj tudi pristanišče rimske mornarice, zaradi zasipavanja delte Pada Ravena ni več obmorsko mesto, od 1736 jo s pristaniščem in obmorskim letoviščem Porto Corsini povezuje 12 km dolg prekop Corsini. Sv. od Ravene je ob Jadranskem morju letovišče Marina di Ravena.
Zgodovina: v prazgodovini so bili poseljeni številni otoki na j. robu delte Pada, od 2. st. pr. n. š. povezana z Rimom, 49 pr. n. š. municipij. 38 pr. n. š. jo je cesar Avgust poleg Misenuma razglasil za pristanišče cesarske mornarice; 404 n. š. jo je Honorij razglasil za prestolnico, saj je s svojo lego kot pomorska trdnjava zagotavljala boljšo obrambo pred Goti kot Rim ali Milano. 476 glavno mesto Odoakerja, 493 pa vzhodnogotskega kralja Teoderika Velikega. Po koncu vladavine Gotov v Italiji (535–553) je bila Ravena sedež vzhodnorimskega eksarhata in središče vzhodnorimske kulture na Z. 751 so jo osvojili Langobardi, 754 jo je Pipin III. Mlajši podaril papežu, 1275–97 vladal Polenta, 1441 pod beneško oblastjo, 1509 jo je papež Julij II. ponovno priključil Cerkveni državi, 1860 pripadla kraljevini Italiji.
Dostopnost