psihologija [grško], znanstveno raziskovanje človekovega vedenja in zavestnih ter nezavednih duševnih procesov (nagonov, čustev, afektov, razpoloženj), ki ga spremljajo ali na katerih temelji, bodisi z načrtnimi poskusi bodisi z eksaktnim opazovanjem normalnih in abnormalnih odzivov (opazovanje drugega in opazovanje samega sebe); da bi pojasnili duševne odnose ali posamezne procese, je treba v določeni meri nujno uporabljati hipoteze. Psihologija je empirična veda; da bi doumela psihične odnose, je razvila številne statistične postopke (statistika). Najpomembnejša področja temeljnega psihološkega raziskovanja: 1. raziskovanje čustev, motivacije, kognicij (kognitivna psihologija), jezika (psihologija jezika); 2. raziskovanje spreminjanja teh psihičnih procesov pod vplivom učenja in staranja (razvoj); 3. raziskovanje razlik med posamezniki (psihologija osebnosti); 4. raziskovanje interakcij med osebami (psihologija komuniciranja in socialna psihologija); 5. raziskovanje interakcij med ljudmi in njihovim okoljem (psihologija okolja); raziskovanje vedenja preučuje filogenetsko določene zasnove in funkcije pri ljudeh, kot tudi motivacije in kognicije pri živalih. Kako lahko psihologijo spoznanja praktično uporabimo, raziskujejo predvsem klinična psihologija, psihologija dela, psihologija organizacije (aplikativna psihologija).
Zgodovina Prva psihološka pojmovanja, prepletena s spekulacijami o bistvu človeške duše, so se pojavila že v zgodnjih kitajskih in egipčanskih kulturnih spomenikih, nato posebej pri grških filozofih (Platon, Aristotel), v filozofiji srednjega in novega veka; pri tem so bili v ospredju problem telo–duša, vprašanje prirojenih pojmov in problem svobode (Avguštin, R. Descartes, G. W. Leibniz, I. Kant, J. F. Herbart). Označitev psihologija se je uveljavila s Ch. von Wolffom kot psychologia rationalis v pomenu filozofske discipline; od druge polovice 19. st. se je psihologija razvijala kot empirična znanost, delno ob naslonitvi na angleški empirizem (J. Locke). Najprej izhajanje iz fizioloških raziskav čutov in poskusi kvantitativne določitve razl. duševnih funkcij (psihologija elementov, psihofizika); nasprotje temu je bila razumevajoča psihologija. Novi metodični nastavki so na začetku 20. st. povzročili razcepitev psihologije na tri smeri; vse so v večji ali manjši meri ohranile svoj vpliv do zdaj: gestaltna psihologija, globinska psihologija in psihologija učenja (behaviorizem). Medtem se je kot pomembna raziskovalna smer razvila kognitivna psihologija, hkrati pa so začeli na razl. posameznih področjih zbirati gradivo; pri tem so se močno zabrisale meje med statično (mehanistično) in dinamično-genetično psihologijo ter individualno in socialno psihologijo. Sodelovanje med sorodnimi znanostmi je prineslo nova spoznanja; spekulativna vprašanja so bila komaj še pomembna. Razvoj teorije psiholoških znanosti je spodbudil po eni strani vse boljšo metodološko refleksijo (navajanje pogojev, obsega in relevantnosti raziskovalnih izidov), po drugi pa kritiko eksperimentalne metode; ta se mnogokrat ne meni za družbeni in gospodarski položaj oseb, ki jih raziskuje (kritična psihologija).
Psihologija v Sloveniji Na Slovenskem je verjetno prvo knjigo s psihološko vsebino že 1589 objavil D. Verbec – Verbezius (Razprava o temperamentih, Disputatio de temperamentis); v drugi polovici 19. st. so objavljali dela o psihologiji. J. Križan, J. Pajk, F. Gabršek in najpomembnejši v tem času, F. Lampe (Dušeslovje, 1890). Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani sta na tej ustanovi predavala psihologijo F. Veber, ki se je pod vplivom predmetne psihologije svojega učitelja A. Meinonga približal gestaltni psihologiji, in K. Ozvald, ki je izhajal iz Sprangerjeve psihologije; poleg njiju se je psiholoških vprašanj dotikal tudi A. Ušeničnik. 1949 je začel predavati M. Rostohar, ki je pripomogel k ustanovitvi Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti (1950); na Teološki fakulteti je predaval A. Trstenjak, najplodovitejši pisec slovenskih psiholoških del. Središče empiričnega raziskovanja pri nas je Oddelek za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Slovenska psihologija pokriva skoraj vsa pomembna področja psihologije, je empirično usmerjena, vendar v njej ne prevladuje nobena od psiholoških šol, znanih v svetu.
Dostopnost