Clausius-Clapeyronova enačba [kláu̯zijus-klaperón- ∼], zveza, ki opisuje zvišanje (oz. znižanje) vrelišča ali ledišča zaradi zvišanja (oz. znižanja) tlaka, tj. spremembo temperature faznega prehoda v odvisnosti od tlaka. Izpeljala sta jo R. E. Clausius in B. P. É. Clapeyron.