kataliza [grško katalysis, ‘razkroj’], pojav, pri katerem prisotnost nekaterih snovi (katalizator) sproži kemijsko reakcijo, jo pospeši ali upočasni. Katalizo je 1823 odkril J. W. Döbereiner na drobno zmleti platini. Na učinkovitost katalize pomembno vplivata struktura in velikost površine katalizatorja. Izboljšajo jo tako, da uporabijo katalizator v obliki prahu (adsorpcija), ki ga pogosto nanesejo na veliko, hrapavo površino katalizatorskega nosilca (npr. kremenka ali silikatna keramika). Negativni katalizatorji oz. antikatalizatorji preprečujejo ali zavirajo reakcije. Uporabljajo se za preprečevanje samovžiga ali eksplozij pri (predvsem gorljivih) zmeseh (npr. antidetonatorji v bencinu za avtomobilsko gorivo). Razlikujemo homogene katalizatorje, ki so v enakem agregatnem stanju kot reaktanti, in heterogene katalizatorje, ki so v drugačnem agregatnem stanju. Katalizatorski strupi so snovi, ki po daljši uporabi katalizator zasičijo, spremenijo ali spremenijo njegovo strukturo; s tem se njegova učinkovitost zmanjša ali izniči (npr. svinec v avtomobilskih katalitičnih konvertorjih).
Dostopnost