gimnazija [grško-latinsko], v Grčiji v prvotnem pomenu kraj, namenjen telesni vadbi (gimnastika), pozneje zbirališče filozofov; na začetku 16. st. je izraz gimnazija prvič uporabljen kot označitev za določene latinske šole. Na slovenskih tleh so protestantski stanovi 1553 v Celovcu in 1563 v Ljubljani ustanovili stanovski šoli, za kateri je dokazano, da sta postopoma začeli zagotavljati izobrazbo, ki je ustrezala gimnazijski izobrazbi tedanje dobe, njuna osnovna funkcija pa je bila pripravljati predikante in učitelje protestantske vere ter kandidate za univerzitetni študij. Po zmagi protireformacije so nove gimnazije ustanovili jezuiti 1597 v Ljubljani, 1604 v Celovcu, 1620 v Gorici in Trstu, 1758 v Mariboru, frančiškani pa 1746 v Novem mestu. Od 1848 so se krepile zahteve za večjo prisotnost slovenskega jezika na gimnazijah, a prva povsem slovenska je bila 1905 zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu (Ljubljana). Čeprav je temeljna funkcija gimnazije priprava na univerzitetni študij, so do začetka 19. st. šole, ki jih lahko označujemo kot predhodnice moderne gimnazije, opravljale pomembno vlogo tudi v izobraževanju za opravljanje državniških in vojaških poklicev; v 19. st. se je podoba gimnazije pod močnim vplivom nemške romantike in neohumanizma dokončno izoblikovala, gimnazija je postala pripravljalnica na univerzo; to je čas, ko je gimnazija postala nosilka humanističnega izobraževanja s težiščem na pouku klasičnih jezikov, grškega in latinskega. Ok. 1900 so se kot enakovredne humanistični gimnaziji razvile realne gimnazije; poudarek teh šol je bil na pouku matematike in naravoslovnih predmetov, čeprav so vsaj na začetku poučevali tudi latinski jezik. Moderna gimnazija je srednja šola. V srednje šole se vpiše največ učencev, zato poleg klasične in realne gimnazije nastajajo nove oblike strokovne gimnazije (ekonomska, glasbena, družboslovna ipd.); končajo se s strokovno maturo. Tudi slovenska gimnazija se je v 19. st. razvijala po načelih evropske gimnazije; 1849 je postala osemrazredna splošnoizobraževalna šola. Takšna je bila do šolske reforme 1958, ko je bila uzakonjena osemletna enotna osnovna šola kot edina oblika obveznega šolanja, gimnazija pa skrčena na štiri leta, tj. na višjo gimnazijsko stopnjo; tako ni bilo več možnosti za razvoj klasičnih gimnazij. Klasične gimnazije so bile odpravljene, nekaj časa pa so se na nekaterih ohranili klasični oddelki. Zaradi političnega stališča ob uvajanju usmerjenega izobraževanja, da ne more nobena šola pripravljati samo za nadaljnji študij, so gimnazije v njihovih bistvenih funkcijah (v obdobju 1983–88) odpravili; nadomestilo za gimnazijo v tem obdobju so bile srednje šole s širšo strokovno usmeritvijo (pedagoško, družboslovno-jezikovno, naravoslovno-matematično, splošnokulturno); te šole so med vsemi tedanjimi srednjimi šolami zagotavljale razmeroma največji delež splošne izobrazbe, vendar so tudi te šole pod pritiski praktične politike vključevale strokovne predmete, ker naj bi omogočali zaposlitev po srednji šoli, čeprav je bilo zaposlovanje absolventov teh šol neposredno po končanem šolanju zelo majhno; poleg tega so te šole vpisovale manj učencev kot gimnazije v obdobju pred usmerjenim izobraževanjem (1977 delež generacije v gimnazija 22,5 %, 1987 pa 17,9 %), to je posledica političnih zahtev po povečanju vpisa v smeri za t. i. proizvodne poklice. Prva prenova programov usmerjenega izobraževanja po 1986 je prinesla prav izločanje strokovnih predmetov iz teh šol in ponovno približevanje gimnazijam, tudi vpis v te šole se je hitro večal (najvišji delež generacije 2004 36,8 %). – Po 1990 sta za gimnazije pomembna dva reformna ukrepa: a) uvedba mature – v novi obliki so jo prvič opravljali junija 1995; b) z zakonom o gimnazijah 1996 so začeli poleg splošne gimnazije ponovno uvajati klasične in strokovne gimnazije.
Dostopnost