kapitalizem, pojem, ki označuje gospodarski in družbeni sistem, za katerega je značilno, da so proizvajalna sredstva v zasebni lasti, izrazita individualna odgovornost za dejanja, pridobitništvo kot motiv na eni strani in trg kot poglaviten selekcijski in regulacijski mehanizem proizvodnje (obseg, vrsta in diverzifikacija), dohodka (velikost in razdelitev) in uporabe dohodka (zasebna poraba in investicije) na drugi. Zdaj je pojem kapitalizma drugačen od pojma kapitalizma v 18. in 19. st. (liberalni kapitalizem) ali v prvi polovici 20. st. (monopolni kapitalizem). Za liberalni kapitalizem je značilno, da pri urejanju temeljnih gospodarskih in socialnih vprašanj ne sodeluje država; nadomestila jo je zasebna pobuda podjetnikov; to je sicer pripomoglo k neslutenemu gospodarskemu razvoju (industrializacija, industrijska revolucija), po drugi strani pa je zaostrilo socialno vprašanje (izkoriščanje delavcev, socialna beda) do kritične točke (delavski boj, stavke, radikalni revolucionarni preobrati). Kriza kapitalizma konec 19. st. in v začetku 20. st., ko se je liberalni kapitalizem preoblikoval v monopolni kapitalizem, se ni izrazila samo v zaostrenem socialnem vprašanju, ampak predvsem v zmanjšanju učinkovitosti tržnega gospodarstva zaradi kopičenja premoženja in koncentracije proizvajalnih sredstev v rokah razmeroma majhne skupine lastnikov, povečane monopolizacije blagovnih trgov (kartel, koncern) in monopolizacije trga dela (sindikati). Kriza monopolnega kapitalizma se je najbolj zaostrila v 20. letih 20. st., vrhunec pa je dosegla s svetovno gospodarsko depresijo 1929–33. Kot odgovor na gospodarsko krizo preveč monopolnega kapitalizma se je razvil intervencionizem; v določeni meri je zanikal tržne mehanizme (dirigizem) in ustoličil državo (plan) kot temeljni regulacijski mehanizem gospodarstva. Pozneje se je tudi keynesianska vloga države (J. M. Keynes) pokazala kot neustrezni mehanizem v urejanju temeljnih gospodarskih vprašanj (neučinkovitost gospodarstva, neracionalna gospodarska struktura, naraščajoča inflacija), po drugi svetovni vojni pa se je kot najustreznejša gospodarska in politična alternativa predvsem v evropskih državah uveljavil koncept socialno tržnega gospodarstva. Zanj so značilni predvsem varovanje zasebne lastnine proizvajalnih sredstev in konkurenčno oblikovani blagovni trgi s temeljnim zakonskim načelom o prepovedi oblikovanja kartelov na eni strani in pravica do sindikalnega združevanja ter sistem kolektivnih pogajanj o osnovnih delovnih razmerah, plačah ipd. na drugi; nad vsem tem je demokratična vloga države pri vodenju ustrezne gospodarske politike za doseganje ciljev gospodarskega razvoja in v oblikovanju trdne socialne politike za zagotavljanje ustrezne življenjske ravni zaposlenih. Socialno tržno gospodarstvo je zdaj neke vrste demokratični tristranski sporazum med delodajalci, delavci in državo. Kot izrazito učinkovit se je pokazal v drugi polovici 20. st., predvsem v primerjavi z gospodarskim in socialnim razvojem v nekdanjih socialističnih državah. Problem kapitalizma se znova kaže prav v nekdanjih socialističnih državah (države v prehodu), ki so šele v 90. letih 20. st. stopile na pot normalnega tržnega gospodarstva; pri tem so temeljne značilnosti olastninjenje kapitala (lastninsko preoblikovanje), zamenjava planskega mehanizma s tržnim ter demonopolizacija blagovnih trgov in trga dela. Pri tem je zelo pomembna vloga države, saj mora čim bolj ublažiti negativne socialne posledice obdobja liberalnega kapitalizma (ta je nujna stopnja v razvoju teh držav, če hočejo dobiti učinkovito lastninsko in gospodarsko strukturo) in tudi ustrezno zakonsko zavarovati konkurenco pred monopolizacijo. Tudi za Slovenijo in njen koncept socialno tržnega gospodarstva je zelo pomembna uravnotežena politika, učinkovit gospodarski razvoj in učinkovito varstvo socialno šibkejših slojev prebivalstva.
Dostopnost