ščitnica (glandula thyreoidea), tireoideja, 20–60 g težka, iz mešičkov sestavljena žleza z notranjim izločanjem. Ima dva režnja, povezana z drobnim mostičkom (istmus), leži med spodnjim robom ščitastega hrustanca grla in zgornjim koncem sapnika. Izloča hormona tiroksin in trijodtironin; prvi prevladuje. Tiroksin, vezan z beljakovino, se kot tireoglobulin shranjuje v mešičkih; njegovo sproščanje v kri uravnava tirotropni hormon hipofize. Ščitnična hormona vsebujeta jod. Pospešujeta presnovo, povezano s porabljanjem kisika, pri otrocih spodbujata rast in dozorevanje organov, sicer pa stopnjujeta tudi mišično in živčno dejavnost. Ščitnične bolezni večinoma spremlja pomnožitev tkiva (golša). Pomnožitev žleznega tkiva (mehka golša) povzroča čezmerno delovanje (hipertireozo, v hudih primerih Basedowovo bolezen), ki se kaže z nemirom, »strmečim pogledom« oz. izbuljenimi očmi, motnjami spanja, menstruacijskimi motnjami, hujšanjem idr. Nezadostna razvitost ščitnice ali odsotnost žleznega tkiva, pa tudi pomanjkanje joda v vodi in hrani so vzroki za pomanjkljivo delovanje ščitnice (hipotireoza), ki povzroči splošen upad telesne in duševne dejavnosti. V hudih primerih jo spremljata miksedem ali kretinizem. V preteklosti je bila v nekaterih predelih endemska, t. i. trda golša, oblika hipotireoze, ki se je pojavljala zaradi pomanjkanja joda in jo je spremljal razrast veziva v žlezi; preprečevati jo je mogoče z uporabo jodirane soli. Funkcijske motnje ščitnice so lahko tudi posledica bolezni hipofize. Zdravljenje: zdravila, operacija, vbrizganje radioaktivnih izotopov.
Dostopnost