uho (latinsko auris), organ sluha in ravnotežnega čuta. Zunanje uho (auris externa): uhelj (auricula) je pri človeku skoraj izgubil gibljivost in sposobnost za ojačevanje zvoka. Z dlakami, lojnicami in mastilkami (ušesno maslo) bogata koža hrustančnega dela zunanjega sluhovoda preide v koščeni del zunanjega sluhovoda, ki je brez žlez in dlak. Tanek bobnič (membrana tympani) iz vezivnega tkiva loči zunanje uho od bobnične votline (cavum tympani), ki skupaj z ušesno trobljo in votlinicami bradavičarja sestavlja srednje uho (auris media). Bobnično votlino odeva sluznica, v njej so s sklepi povezane slušne koščice (ossicula auditus: kladivce, nakovalce, stremence), ki nihanje zvočnih valov z bobniča posredujejo notranjemu ušesu. Zato je ploščica stremenca elastično pritrjena v ovalno okence (fenestra ovalis), ki povezuje bobnično votlino s preddvorom notranjega ušesa. Bobnična votlina je zadaj zgoraj povezana z votlinicami bradavičarja (skalnica), ki jih le tanka kost ločuje od čvrste možganske ovojnice (vnetje srednjega ušesa). Z nosno-žrelnim prostorom povezuje bobnično votlino ušesna troblja (Evstahijeva cev), ki se v žrelo odpira le pri požiranju in zehanju ter zagotavlja izravnavanje zračnega tlaka. Notranje uho (auris interna): v koščenem labirintu v skalnici leži v perilimfi plavajoči in z endolimfo napolnjeni kožni labirint. Labirint je sestavljen iz dveh delov: tri polkrožne kanalčke (sedež ravnotežnega čuta) povezuje preddvor s polžem, v katerem je slušni Cortijev organ. Čutnice tega organa vzburijo nihanja, ki jih stremence prenese na limfo; pripadajoča živčna vlakna so del VIII. možganskega živca, tako kot tista za polkrožne kanale.
Dostopnost