indoevropeistika, znanost, ki preučuje indoevropske jezike. Sorodstvo sanskrta z evropskimi jeziki znano že v 18. st. (W. Jones, 1786); R. Rask (1814), F. Bopp (1816) in J. L. C. Grimm (1819) so utemeljili indoevropeistiko; Rask in posebej Grimm (Nemška slovnica, Deutsche Grammatik, 1819) sta raziskovala zgodovinske stopnje germanskih jezikov (soglasniški premik). Bopp (Primerjalna slovnica, Vergleichende Grammatik, 1833) je primerjal in analiziral oblike, A. F. Pott (Etimološke raziskave, Etymologische Forschungen, 1833–36) pa je z natančnim primerjanjem glasovnih vzporednic utemeljil etimologijo. Z uporabo strogih pravil glasovnega razvoja je A. Schleicher prvi skušal rekonstruirati indoevropski prajezik (Priročna primerjalna slovnica indoevropskih jezikov, Compendium der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, 1861/62); prvi je upošteval tudi slovanske jezike in posebej litovščino. Izpopolnili so se metoda in glasoslovni zakoni: 1863 Graßmannov zakon (disimilacija aspirat), 1877 Vernerjev zakon (slovnična premena), brezizjemno delovanje glasoslovnih zakonov (A. Leskien, H. Osthoff in F. K. Brugmann; mladogramatiki). A. Amelung, K. Brugmann, H. Collitz, F. de Saussure, J. Schmidt so v 70. letih 19. st. pojasnili problem indijskega ‘a’ (evropski a, e, o); G. I. Ascoli je odkril dve vrsti indoevropskih goltnikov, Brugmann (Zlogotvorni sonanti v indoevropskem prajeziku, Nasalis sonans in der indogermanischen Grundsprache, 1876) zlogotvorna ṃ in ṇ; s sistematično predstavitvijo prevojnih stopenj kratkih in dolgih samoglasnikov, z odkritjem ə in dvozložnih korenov je de Saussure (Razprava o prvotnem samoglasniškem sestavu v indoevropskih jezikih, Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les langues indoeuropéennes, 1878/79) izoblikoval teorijo o samoglasnikih v indoevropskem jeziku. H. Paul (Načela jezikovne zgodovine, Prinzipien der Sprachgeschichte, 1880) je izdelal teorijo o analogiji v jeziku, nanjo pa sta v Morfoloških raziskavah (Morphologische Untersuchungen, 1878) opozorila že Brugmann in Osthoff. H. Hübschmann je dokazal, da je armenski jezik samostojen indoevropski jezik. B. G. G. Delbrück je k Brugmannovemu Osnutku primerjalne slovnice indoevropskih jezikov (Grundriß der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, 1886) prispeval skladnjo (1893–1900). Pomembne raziskave k posameznim filologijam so prispevali Ch. Bartholomae (indoiranščina), J. Wackernagel, W. Schulze, pozneje P. Kretschmer (grščina), F. Kluge, H. Paul, E. Sievers, še pozneje W. Streitberg (germanščina), R. Thurneysen (keltščina); H. Hirt je prispeval k poznavanju naglasa (1895) in prevoja (1900) kot tudi k poznavanju pradomovine in prajezika Indoevropejcev (Indoevropejci, Die Indogermanen, 1905–07, Indoevropska slovnica, Indogermanische Grammatik, 1921–37). Na začetku 20. st. sta bili odkriti hetitščina in toharščina; raziskovali so ju W. Schulze, E. Sieg, W. Siegling, W. Krause (toharščina) in F. Hrozný, F. Sommer, J. Friedrich (hetitščina), H. Pedersen (oba jezika). S hetitščino sta v ospredje raziskovanja prišli tudi luvijščina in palajščina, prav tako likijščina in lidijščina. B. H. Krahe je zbral ostanke ilirskega jezika. Indoevropeistika se je začela posvečati vedno bolj podrobnim vprašanjem in posameznim jezikovnim filologijam. Od de Saussurovega poziva k »sinhronemu« in sistematičnemu jezikoslovju v Tečaju splošne lingvistike (Cours de la linguistique générale, 1916) se je zgodovinsko (»diahrono«) usmerjena indoevropeistika zlasti v Ženevi, Pragi, Københavnu in ZDA začela razvijati v razl. smeri modernega jezikoslovja (strukturalizem).
Dostopnost