angleška glasba, Anglija sodi med dežele, ki so se že zgodaj pokristjanile, kljub temu pa je še dolgo ohranjala umetnost germanskega pevca, imenovano skop, ki je nadomestil keltskega barda. Zgodaj se je pojavila večglasna glasba, iz Anglije izhaja tudi obrat evropske glasbe k terčni harmoniji. Potem ko so Anglijo osvojili Normani (1066), je imela do konca stoletne vojne (1453) živahne stike s s. Francijo, kar še posebej velja za J. Dunstabla. V zadnji četrtini 16. st. se je angleška glasba prenovila: nastale so šole za virginaliste in madrigaliste (W. Byrd, Th. Morley, Th. Tomkins, O. Gibbons, J. Dowland), ki so omogočile razmah tudi anglikanski cerkveni glasbi, glasbi za lutnjo in za instrumentalne skupine. V drugi polovici 17. st. se je s H. Purcellom končala zlata doba angleške glasbe; zagospodovali so ji predvsem italijanski in nemški glasbeniki, vendar se je deloma nadaljevala angleška tradicija (zborovska glasba, ki je npr. vplivala na Händlove oratorije). Ob koncu 19. in v začetku 20. st. je angleška glasba še pod vplivom nemške romantike in francoskega impresionizma, nato pa postaja razvoj vedno samostojnejši, za kar so zaslužni skladatelji E. Elgar, F. Delius, C. Scott, R. Vaughan Williams, A. Bliss, M. Tippett idr. Po 1945 si je mednaroden sloves pridobil predvsem B. Britten z operami, samospevi in orkestralno glasbo. Konec 60. let so prevzeli vodilno vlogo v sodobni popularni glasbi prav angleški glasbeniki. Zvok električnih kitar in drugih glasbil, predvsem skupin Beatles in Rolling Stones, je imel na ameriške izvajalce rocka 60. let velik vpliv (t. i. britanska invazija ali British invasion). Odtlej sodobno popularno glasbo oblikujejo sredstva javnega obveščanja, moda ter avtorji iz ZDA in Velike Britanije. Konec 70. let se je na Britanskem otočju začel punk, vpliv zabavne glasbe ZDA pa se je začel širiti v 80. letih s housom. Za 90. leta je značilno rivalstvo med angleškimi in ameriškimi rockovskimi glasbeniki, ki jih potiskajo v ospredje posamezni mediji.
Dostopnost