gruzinska književnost, obsega tri obdobja: 1. starogruzinska književnost (5.–18. st.): prevodi iz armenskega, sirskega in grškega jezika ter življenja svetnikov in mučencev, himne in homilije (5.–11. st.). Nekatera starokrščanska dela so ohranjena le v gruzinskem prevodu. 11.–13. st. mojstrovine posvetne književnosti, potopisi, junaške in ljubezenske pesmi, npr. gruzinski nacionalni ep Š. RustavelijaVitez v tigrovi koži (ok. 1200; sl. 1976) in zbirka novel Visramiani (12. st.). V naslednjih stoletjih upadanje. V 18. st. nacionalni preporod z avtorji, kot je Sulčan Saba Orbeliani (1658–1725), pisec gruzinskega slovarja in religiozno-filozofskega spisa o Modrosti in laži; 2. pod rusko prevlado (1828–1920) so tokovi evropske književnosti vplivali tudi na knjižno ustvarjanje Gruzincev: romantika (Aleksandre Čavčavadze, 1786–1846; Grigol Orbeliani, 1800–83), realizem (Georgi Eristavi, 1811–64), kritični realizem (Ilija Čavčavadze, 1837–1907, 1988 ga je gruzinska pravoslavna Cerkev razglasila za svetnika; Akaki Zereteli, 1840–1915), pa tudi klasicizem in simbolizem; 3. živahno literarno življenje se je razmahnilo po 1921 v razmerah državno usmerjane kulture v nekdanji Gruzinski SSR. Grigol Robakidze (1884–1962) je odšel v izgnanstvo v Nemčijo in tam zaslovel s svojimi novelami.
Dostopnost