agrarna reforma (zemljiška reforma), reforma agrarnih odnosov s ciljem temeljite spremembe lastniških razmerij na kmetijskih obdelovalnih, gradbenih in naselitvenih površinah. Zmerna smer zemljiških reformistov (J. St. Mill, F. Oppenheimer idr.) je sicer dopuščala zasebno lastnino nad zemljo, zagovarjala pa je izravnavanje neto zemljiških donosov, npr. z diferenciacijo davkov. Radikalna smer reformistov (K. Marx, K. Kautsky, E. Bernstein idr.) pa je v odpravi zasebne lastnine nad zemljo in v prenosu te v skupno last videla prvi pogoj za pravično družbeno ureditev (agrarni socializem). Agrarna reforma je po boljševistični revoluciji 1917 v Rusiji pojem prenosa zasebnih veleposesti v skupno (državno) lastnino (v velikih delih vzhodne in srednje Evrope predvsem po drugi svetovni vojni). V nekdanji Jugoslaviji je vlada pod pritiskom kmečkih nemirov 1919 izdala odredbe za pripravo agrarne reforme s ciljema odprave fevdalnih in kolonatskih odnosov ter razdelitve veleposesti med obdelovalce, vendar je prava agrarna reforma uspela šele 1945 z zakonom o agrarni reformi; s tem je bil predvsem na podlagi zemljiškega maksimuma del tako razlaščene zemlje razdeljen med obdelovalce in koloniste, iz drugega dela pa so se ustanovila državna posestva in kmetijske obdelovalne zadruge. Neugodna posledica te agrarne reforme je bila predvsem razdrobljenost zemljiških posesti na eni ter slabo in neučinkovito gospodarjenje z velikimi državnimi posestmi na drugi strani, kar je povzročilo nižje hektarske donose. 1991 so z zakonom o denacionalizaciji začeli popravljati storjene krivice in vračati zemljo oz. nepremičnine, odvzete z nacionalizacijo. Kjer je to še mogoče, se vračilo izvrši v naravi, sicer pa je upravičenec upravičen do obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali do odškodnine.
Dostopnost