turški vpadi, označitev za ofenzivne roparske pohode turških čet na slovensko ozemlje. Po prodoru Turkov na Balkan se je z zasedbo Bosne 1463 meja turške države povsem približala slovenskim deželam (turško cesarstvo); prvi vplivi so se kazali že s prihodom krščanskih prebežnikov – uskokov (na Slovenskem so se naseljevali od začetka 15. st.) in s prvimi vpadi 1408, 1411 in 1415; od 70. let 15. st. pa so turški vpadi različne intenzivnosti (kot običajna priprava na osvojitev ozemlja) skoraj stoletje in pol predstavljali hudo nevarnost za Kranjsko, Štajersko in Koroško pa tudi Furlanijo. Po prvem valu se je pritisk spet okrepil po nastopu Sulejmana I. Veličastnega (1520) in porazu Ogrov (bitka pri Mohácsu 1526). Turške vpade so največkrat izvajale krščanske neregularne enote iz Bosne, redna turška vojska je prečkala le Štajersko ob napadih na Dunaj (1529, 1532, 1683). Dežele Notranje Avstrije so proti turškim vpadom razvile močan obrambni sistem, vzpostavile in vzdrževale pa so tudi Vojno krajino na Hrvaškem; kmetje, ki so ob turških vpadih utrpeli največ škode, so sami postavljali utrjene tabore, visoke dajatve za neučinkovito deželno brambo pa so bile eden od povodov za kmečke upore. Po zmagi notranjeavstrijskih in hrvaških čet v bitki pri Sisku (1593) in po začetku dolge vojne (1593–1606) so bili Turki odrinjeni na V in turški vpadi na Slovensko so se končali.
Dostopnost