kitajska zgodovina, periodizacija kitajske zgodovine je bila kljub večkratnim poskusom le redko zadovoljiva. Kitajska kronologija – kot so jo napisali kitajski zgodovinarji – sledi zgodovini dinastij. Za mitološkimi pracesarji se starokitajska država začne z dinastijo Šia, čeprav je njen zgodovinski obstoj znanstveno sporen. Šele obstoj dinastije Šang je zgodovinsko dokazan (od 16. st. do sredine 11. st. pr. n. š.); njeno območje je obsegalo provinci Šansi in Henan. Dinastijo Šang so spodrinila turška plemena, ki so prodirala z Z in ustanovili dinastijo Džou (1050–256). Pojem Srednja država se je prvotno uporabljal samo za osrednje fevdalne države, kmalu pa tudi za celotno Kitajsko. Po 8. st. pr. n. š. so medsebojni boji teh fevdalnih držav končali povezanost države. Državno enotnost je spet zagotovila šele dinastija Čin (255–206), ki je zlomila moč plemstva; številni centralistični ukrepi (enoten pravni sistem, kulturna poenotenost, standardizacija pisave, mer in uteži) so prinesli – prehodno – notranjepolitično trdnost. Naslednje, obdobje dinastije Han (202 pr. n. š.–220 n. š.), odlikuje bogastvo moči, kakršne prej niso poznali. Zunanjepolitično podobo tega obdobja so zaznamovali uspešni boji proti nomadom na S in SZ, širjenje cesarstva proti J in V ter pridobitev Severne Koreje. Temu je na notranjepolitičnem področju sledil opazen kulturni razcvet; napredek v poljedelstvu, astronomiji, matematiki, umetnosti, izobraževanju in književnosti (mdr. zaradi izuma papirja). Obdobje po dinastiji Han označuje notranjepolitični propad; cesarstvo je razpadlo na več delov (dinastije Vei, Vu in Šu ter šest dinastij v j. Kitajski, 16 nekitajskih dinastij v s. Kitajski). To obdobje propada pa je z uvedbo budizma in populariziranjem daoizma skrivalo v sebi tudi kal za novo združitev Kitajske; to je prinesla šele dinastija Sui (589–618). Ne glede na politične spore je bil v znanosti dosežen velik napredek (medicina, botanika, kemija, matematika, astronomija), kar je Kitajski vse do 14. st. zagotovilo veliko prednost pred evropsko znanostjo tiste dobe. Hkrati so izšli prvi teoretični spisi o poljedelstvu in živinoreji. Oslabitev državne moči in – verjetno s tem povezan – zaton konfucianizma sta omogočila prodor drugih religij (budizem, daoizem). Dinastija Sui je s številnimi projekti spet poskusila vzpostaviti centralno strukturo države in tudi gospodarsko utrditi na novo pridobljeno politično enotnost; mdr. graditev sistema rečne plovbe. Veliki prekop je spet postal ploven. Dane so bile osnove za razcvet Kitajske pod dinastijo Tang (618–906); ta pomeni vrhunec državnega in kulturnega razvoja kitajskega imperija. V državni upravi so uvedli postopke, ki so ostali v veljavi do 1911. Stiki z Japonsko in državami j. in z. Azije so omogočali izmenjavo s tujimi kulturami in religijami (budizem, manihejci, nestorijanci). Bogastvo tega kulturnega življenja se je še posebej izrazilo v obliki in vsebini umetniških del te dobe (slikarstvo, poezija, lepa literatura, tudi likovna umetnost). Kmečki upori v notranjosti ter vdori tunguških in mongolskih plemen na sz. meji so naznanjali propad dinastije. 907–960 je država razpadla na številne lokalne oblasti: slabitev osrednje oblasti je omogočila razvoj gospodarstva uspešnih trgovskih mest, dokler ni dinastija Sung (960–1279) spet združila države. Za to obdobje je značilen dotlej nepoznan razcvet denarnega gospodarstva (1024 uvedba papirnatnega denarja), ki je spodbudil tudi druga gospodarska področja; iznajdba tiska je delu prebivalstva omogočila dostop do izobrazbe s predpisano snovjo za uradniške izpite. 1280–1368 so vsej Kitajski vladali Mongoli (dinastija Jian). Kublajkan, Džingiskanov vnuk, je utrdil notranjo strukturo cesarstva; glavno mesto je postal Peking. Njegovi premišljeni ukrepi glede oskrbe z živili so se že kmalu izkazali kot nezadostni. Inflacija, lakota in upori so privedli do padca dinastije Jian in do vladavine dinastije Ming (1368–1644). Cesarji dinastije Ming so najprej poskušali izvesti reorganizacijo po zgledu svojih predhodnikov in so bili sprva zelo uspešni: materialna blaginja je rasla, število prebivalcev se je povečalo s 65 na 150 mln. 16. st. pa je že napovedovalo propad. Uradniški aparat se je nezmerno razširil, korupcija in dedne službe so hromili upravo. Oblast se je bila vedno manj sposobna braniti pred Mandžurci, ki so prodirali s S, 1644 vkorakali v Peking in zasnovali dinastijo Čing, zadnjo dinastijo kitajskega cesarstva. Dinastija Čing je še enkrat prinesla razcvet tradicionalne kitajske kulture in potem njen propad zaradi imperialističnih groženj 19. in začetka 20. st. Cesarja Kangši in Čianlung, znana tudi na Zahodu, sta podpirala znanost in umetnost, na dvor sta pripeljala jezuite kot astronome in slikarje; zbirala, kompilirala in revidirala sta izdaje kitajskih klasikov. V 18. st. se je Kitajska ozemeljsko zelo razširila: obvladovala je vso Mongolijo in Tibet, h kitajskemu vplivnemu območju pa je sodil tudi Indokitajski polotok. Toda že na začetku 19. st. je nastopil zaton cesarstva, napovedali so ga lokalni upori (1796, 1807, 1813); očiten pa je postal z opijsko vojno (1840–42). Če je vlada še lahko zatirala domače upore, npr. taipinško vstajo (taiping; 1850–64), pa je bila vedno bolj nemočna ob rastočih imperialističnih napadih na svojo suverenost in ozemlje. Poraz v vojni proti Japonski (1894/95) je popolnoma razkril slabost vlade in je tujim silam omogočil, da so si prilastile nove dele kitajskega ozemlja kot »zaščitna območja«. Čustva, ki so izbruhnila ob boksarski vstaji (1900), so zajela večji del prebivalstva; usmerila pa so se predvsem proti domači vladi (boksarji). Po številnih neuspelih poskusih sta Sun Jatsen in njegova stranka 1911 zrušila cesarstvo (1912 odstavljena mandžurska dinastija). Kitajska je postala republika, njen prvi predsednik pa Yuan Shikai; 1912 ustanovitev Kuomintanga. Po prvi svetovni vojni so nekdanja nemška kolonialna območja pripadla Japonski, zato Kitajska ni podpisala versajske pogodbe. Po študentskih demonstracijah v Pekingu se je 1919 oblikovalo nacionalno in kulturno gibanje za obnovo (gibanje četrti maj); 1921 je bila ustanovljena KP Kitajske. Po smrti Sun Jatsena je sledila 1925 državljanska vojna; 1926 začetek bojev med KP in Kuomintangom, ki jih je Čankajšek, vojaški vodja Kuomintanga, 1927/28 zmagoslavno dokončal. V Nankingu je oblikoval nacionalno vlado. Mao Zedong je 1931 v Jiangxiju ustanovil komunistično državo, istega leta so Japonci anektirali Mandžurijo. 1934 so se komunisti v znanem dolgem pohodu (ok. 10.000 km) umaknili v Šensi. 1937 so tam ustanovili socialistično republiko (glavno mesto Yan'an). 1937–45 japonsko-kitajska vojna, njen najpomembnejši notranjepolitični uspeh je bil začetek industrializacije z. dela Kitajske. 1945 je vnovič izbruhnila državljanska vojna med Kuomintangom in komunisti Mao Zedonga. Ljudska republika je bila razglašena 1.10.1949. Na vsem celinskem delu države je bila ustanovljena komunistična država po sovjetskem zgledu. 1950 je Ljudska republika Kitajska zasedla otok Hainan in Tibet ter posegla v korejsko vojno; Velika Britanija je priznala Ljudsko republiko Kitajsko. 1954 nova ustava, ki je nominalno zagotavljala: ljudsko-demokratično ureditev, ljudsko skupščino kot zakonodajno oblast, centralno izvršno oblast, regionalno avtonomijo in enakopravnost narodnih manjšin, svobodo govora in vere, dolžnost do dela; socialistična oblika lastnine proizvajalnih sredstev je najpomembnejša, obstajata pa tudi »zadružna« in »kapitalistična« lastnina; državni kapitalizem je samo prehodna stopnja do razvitega socializma, ki ga je treba doseči z miroljubnimi sredstvi. 1956 liberalizacijsko gibanje (sto cvetov), 1957 zatrto s t. i. protidesno kampanjo; od 1958 ustanovitev ljudskih komun, prizadevanje za izgraditev celotnega gospodarstva pod sloganom veliki skok. 1959 zadušitev tibetanskega upora, od 1960 napetosti na ideološki ravni z ZSSR, 1962 vojaški spori z Indijo zaradi spornih mejnih območij, 1964 izvedba prve kitajske jedrske eksplozije. Konec 60. let zaostritev političnega spora z ZSSR (oboroženi obmejni izgredi). Po notranjih spopadih kulturne revolucije (1966–70) nove ekonomske in politične dejavnosti. 1971 je bila Ljudska republika kot edina predstavnica Kitajske sprejeta v OZN (izključen Tajvan), od 1972 približevanje ZDA. Po smrti Mao Zedonga (1976) odstranitev levih skrajnežev v KPK (t. i. tolpa štirih). 1978 kitajsko-japonska mirovna pogodba; 1979 vzpostavitev diplomatskih odnosov med ZDA in Ljudsko republiko Kitajsko. 1979–89 politično odpiranje v svet, delna gospodarska in politična liberalizacija, kljub naraščajočim problemom (inflacija); po nasilnem zatrtju študentskih demonstracij junija 1989 na Trgu nebeškega miru v Pekingu (več sto mrtvih) odvzem moči reformnemu krilu KPK (ob Zhao Zijangu) in notranjepolitične represije. Sprejetje osmega petletnega načrta (1991–95) in desetletnega programa (1991–2000) naj bi pospešilo reformno in odprto politiko Deng Xiaopinga, ki je od 1977 določal kitajsko politiko. Hkrati pa bi Kitajska, ob ohranitvi monopolnega položaja KP, postopno prešla v sistem s tržnim proizvajalnim načinom (»socializem s kitajskimi značilnostmi«). Da bi strankarsko vodstvo ideološko upravičilo hkratnost načrtne in tržne ideologije, je prikazalo Kitajsko kot državo »na začetni stopnji socializma«; to je narodna ljudska skupščina 1993 tudi zapisala v ustavo. Jiang Zemin je bil izvoljen za predsednika države, imel je tudi položaj vodje stranke in predsednika centralne vojaške komisije, v resnici pa je zaradi dobrih zvez z vojsko ohranil nadzor nad državo Deng. Čeprav je reformna politika pozitivno vplivala na gospodarsko rast (1992: +12 %), so negativne posledice velikanske: 1. kmetje in delavci državnih tovarn, potrebnih sanacij, množično izgubljajo eksistenčno osnovo in odhajajo v razvijajoče se province; 2. razlike v dohodkih so se občutno spremenile, 20 % prebivalcev velja za revne; 3. širjenje korupcije, špekulacij, kriminala z mamili in zločinov; 4. razvoj zgodnjekapitalističnih struktur z vsemi negativnimi spremljevalnimi pojavi; 5. hitro industrijsko rast spremljajo slaba infrastruktura v finančnem sistemu, oskrbi z energijo in storitvenih dejavnostih. Od 1987 se prebivalstvo Tibeta upira kitajski zasedbi. Kitajska namreč poskuša s prisilnimi naselitvami Kitajcev in etničnih manjšin Tibetance spremeniti v manjšino v svoji državi. Tudi v avtonomni pokrajini Sinkiang so bili protesti ujgurskih islamskih separatistov krvavo zadušeni. V okviru zunanje politike je Kitajska 1990–92 normalizirala odnose z ZSSR oz. Rusijo, Vietnamom in ZDA. Dosegla je tudi sporazum z Veliko Britanijo in Portugalsko o vrnitvi Hongkonga in Macaua pod kitajsko suverenost (1997 in 1999; v Hongkongu več protestov in zahtev o ohranitvi avtonomije). Obe ozemlji sta za določeno prehodno obdobje dobili poseben status. Kitajska nasprotuje avtonomiji Tajvana, ki ga ima za kitajsko provinco. Po Deng Xiaopingovi smrti (februarja 1997) je kitajski voditelj postal Jiang Zemin; Deng ga je sam izbral za naslednika. Na kongresu ljudskih poslancev so ga marca 1998 potrdili za predsednika, premier Li Peng je postal predsednik parlamenta, Zhu Rongji pa novi premier. Na kongresu marca 2003 je bil za predsednika izvoljen podpredsednik Hu Jintao, premier je postal Wen Jiabao, predsednik parlamenta pa Wu Bangguo.
Dostopnost