pajki (Araneae), red pajkovcev, ok. 20.000 vrst; 1–90 mm veliki, nekateri skoraj nevidni, drugi živih barv ali vzorcev. Glavoprsje v oklepu je povezano z mehkim, navadno nečlenjenim zadkom; na glavoprsju dva do osem pikčastih oči in dva para čeljusti; loči se prvi par pipalke z dvema členoma; prvi je močan, kaveljčast in gibljiv; na koncu strupna žleza; drugi par čeljusti rabi pri samcih kot paritveni organ; na glavoprsju imajo pajki še štiri pare hodilnih nog. Pajki imajo visoko razvito čutilo za tip; vid ni pomemben. Na zadku en do štirje pari predilnih žlez. – Pajki so razširjeni po vsem svetu; nekatere vrste so se prilagodile življenju v vodi (pajki lijakarji), vrsta Erigone arctica živi v slanih tolmunih in plete podvodne mreže. Večina pajkov si iz niti prede bivališča; nekatere vrste (npr. ptičji pajek) gradijo lijakaste podzemske rove, ki jih obložijo z nitmi, zaprte vrečaste mreže imajo npr. vrečkarji in pajki skakači, posebne so podvodne zvončaste mreže; nekatere vrste lahko ob pomoči niti jadrajo po zraku (marijina svila). Vsi pajki so plenilci; lovijo na več načinov; plen najpogosteje lovijo v mreže (križevec, hišni pajek), lahko ga obrizgajo z lepljivo snovjo (sikaridi), skočijo nanj (pajki skakači, ptičji pajki), ga lovijo (volkci), rakovičasti pajki pa plen zalezujejo; plen ubijejo ali omrtvičijo (tudi kot zalogo za še ne izležen zarod) s strupom. Nekateri pajki, ki živijo v vročih podnebjih, so nevarni tudi za človeka (črna vdova, karakurte, tarantela); samice običajno skrbijo za zarod.
Dostopnost