ljubezen, označitev za razl. oblike čustvenih in vzajemnih vezi ljudi, večinoma se izraža v prizadevanju po združitvi oz. želji po posedovanju in v pripravljenosti na predanost: 1. medčloveško razmerje, ki temelji na spolni želji (libido; grško eros, latinsko amor), s številnimi različicami; 2. ljubezen otrok in staršev; 3. v širšem pomenu splošna in brezželjna ljubezen do človeka (bližnjega), ki ima osrednji pomen v krščanski etiki (grško agape, latinsko caritas); 4. v izpeljanem pomenu duhovna ljubezen do vrednot (npr. svobode, resnice). V spekulativni evropski filozofiji je imel pojem ljubezni veliko vlogo. Empedokles je ljubezen in sovraštvo pojmoval kot kozmološki načeli nastajanja in minevanja stvari. Pri Platonu ljubezen vodi človeka od čutnega lepega h kraljestvu idej. Po Aristotelu božanstvo kot »tisti, ki je ljubljen«, giblje ves svet. Tudi v krščanski filozofiji, še zlasti v mistiki, ima pojem ljubezni osrednji pomen. Religije so ljubezen po eni strani pogosto personificirale v bogovih ljubezni, po drugi strani pa – zlasti hinduizem in krščanstvo – pojmujeta bitnost Boga kot ljubezen in hkrati kot človekov najvišji objekt ljubezni. Psihologija in psihiatrija večidel obravnavata moteče oblike ljubezni, zlasti nezmožnost za ljubezen kot simptom nevrotičnih, psihopatskih ali psihotičnih osebnostnih anomalij.
Dostopnost