Kratek pregled: lobanja Lobanja zarodka je iz vezivnih in hrustančnih zasnov, ki pozneje zakostenijo. Ta razvoj je pri novorojenčku še dobro viden. Med kostmi možganske lobanje so vezivna polja (mečave), ki omogočajo prilagajanje plodove glavice porodni poti. Mečave dokončno zakostenijo šele v drugem letu starosti. Razlikujemo veliki neparni mečavi – štirikotno temensko (fonticulus anterior) in trikotno zatilno mečavo (fonticulus posterior) – ter mali parni mečavi – sprednjo (fonticulus anterolateralis) in zadnjo (fonticulus posterolateralis). Po dokončni zakostenitvi je večina lobanjskih kosti med seboj spojenih z nazobčanimi šivi, ki so na delno razstavljeni lobanji dobro vidni. Če upoštevamo tudi slušne koščice in podjezičnico, sestavlja človeško lobanjo 29 posameznih kosti. Funkcionalno razlikujemo obrazno lobanjo (viscerocranium) in možgansko lobanjo (neurocranium), ki je pri človeku zaradi posebnega razvoja možganov izrazito velika. Možganska lobanja ima lobanjski svod (calvaria), sestavljen iz čelnice, senčnice, temenice in zatilnice, in lobanjsko dno (basis cranii), kjer ležijo možgani in ki pokriva obrazno lobanjo (sestavljajo ga čelnica, sitka, zagozdnica, senčnica in zatilnica). Obrazno lobanjo sestavlja okostje nosu (nosnica, sitka, solznica), ličnica, zgornja čeljustnica, spodnja čeljustnica, okostje neba, podjezičnica, slušne koščice. Notranja površina lobanjskega dna, imenovana tudi možganska kotanja, je plošča z zapleteno zgradbo ter številnimi prestopišči za živce in žile. Primeri: sitkina plošča (lamina cribrosa) je prestopišče za vohalne živce, kanal za vidni živec (canalis opticus), ovalna odprtina (foramen ovale) za tretjo vejo trovejnega živca, velika zatilnična lina (foramen magnum) za hrbtenjačo. Ker se pri plodu najprej razvijejo »mehki deli«, tj. hrbtenjača, možgani, živci in krvne žile, in šele nato kostne strukture, lobanjsko dno oblikovno ni enakomerno in povsem simetrično. Na rentgenskih posnetkih lobanje od spredaj in s strani so dobro vidne očesne votline (orbitae) in obnosne votline (sinus paranasales), ki so povezane z nosno votlino. To so čelnični sinus (sinus frontalis), sinus zgornje čeljustnice (sinus maxillaris), sinus sitkinih celic (sinus ethmoidalis) in zagozdnični sinus (sinus sphenoidalis). Zaradi njih so kosti lažje, hkrati pa so tudi resonančni prostor, kar je še posebej dobro opaziti pri vnetju obnosnih votlin. Na dnu možganske kotanje je turško sedlo (sella turcica), v katerem je kotanjica za možganski privesek (hipofiza). Na stranskem posnetku je dobro vidno, kako prostorna je možganska lobanja pri človeku: možgani oblikujejo lobanjo in ne nasprotno. Med embrionalnim razvojem se najprej razvijejo možgani, nato lobanja kot zaščitni ovoj. Posledica motenj med razvojem možganov so motnje pri izoblikovanju lobanje. Človeška lobanja je kompaktna celota, ki se je izoblikovala šele med filogenetskim razvojem z združitvijo raznovrstnih delov. Pri tem lahko spremljamo spremembe posameznih struktur. Tako je čeljustni aparat pri človeku na novo nastala tvorba, zgrajena iz krovnih kosti in značilna za vse sesalce, njegov sklep pa je nov, sekundaren čeljustni sklep. Drugi deli so nastali iz hrustanca škržnih lokov: prvi lok, prvotno čeljustni s primarnim čeljustnim sklepom, ki med razvojem večinoma zakrni. Ostanejo le ozek hrustanec, samo v embrionalni dobi obstoječi Meckelov hrustanec, in prvi dve slušni koščici, kladivce (malleus) in nakovalce (incus). Iz drugega loka se razvijejo tretja slušna koščica – stremence (stapes) – vratni odrastek lobanje, povezava s podjezičnico in mali rožiček podjezičnice. Iz tretjega loka se razvije večji del podjezičnice. Iz drugih škržnih lokov se razvije okostje grla in hrustanec sapnika. Tako prvotne kot na novo nastale strukture, ki pripadajo istim škržnim lokom, oživčujejo isti možganski živci. Avtor Milan Klima
Dostopnost