les, botanično sekundarni ksilem. Pri lesnatih dvokaličnicah (listavci) in golosemenkah (iglavci) v procesu sekundarne rasti oz. sekundarne debelitve s sezonsko delitveno dejavnostjo vaskularnega (žilnega) kambija navznoter (proti strženu) nastala vodovodna, oporna in založna tkiva; povezujejo jih piknje. Les golosemenk na nižji razvojni stopnji sestoji iz traheid in parenhimskih celic, bolj specializiran les dvokaličnic pa iz trahej (»vodovodnih cevi«), traheid, vlaken in parenhima. Vzdolžna tkiva lahko potekajo bolj ali manj vzporedno z drevesno osjo, zavito ali menjaje zavito (ravna, zavita in menjaje zavita rast); zreli les ima v nasprotju z anomalnim mladostnim lesom, ki nastaja v mladostnem obdobju (pribl. 15–20 let), in starostnim lesom, ki nastaja v visoki starosti, stabilno in »normalno« anatomsko zgradbo in za določeno vrsto značilne lastnosti; kompresijski in tenzijski les sta vrsti reakcijskega lesa ali aktivnega usmerjevalnega tkiva, ki omogočata krivljenje in s tem vzravnavanje nagnjenih debel ter poševno rast vej; zaradi velikega vzdolžnega skrčka in drugačne zgradbe sta kot mladostni in starostni les tehnološko problematična. Pri drevju v zmernem podnebnem pasu, kjer rast prekinjajo hladna obdobja, nastane v enem letu praviloma ena sama prirastna plast, imenovana branika. Bolj ali manj razločne meje med branikami so letnice. Zunanji, fiziološko dejavni, navadno svetlejši del debla je beljava, osrednji, odmrli, pa jedrovina. Ta je večinoma obarvana (črnjava). Les iglavcev vsebuje 42–49 % celuloze, 24–30 % hemiceluloz, 25–30 % lignina, 2–9 % ekstraktivov in 0,2–0,8 % pepela. Les listavcev vsebuje 42–51% celuloze, 27–40 % hemiceluloz, 18–24 % lignina, 1–10 % ekstraktivov in 0,2–0,8 % pepela. Gostota absolutno suhih celičnih sten je, ne glede na lesno vrsto, pribl. 1500 kg/m3, zato je gostota masivnega lesa odvisna od deleža posameznih tkiv in debeline sten, zlasti vlaken, in je pri komercialnih lesih – absolutno suhih – med 50 kg/m3 (balza) in 1350 kg/m3 (gvajak). Z gostoto se praviloma povečujeta trdnost in trdota, z vlažnostjo pa se zmanjšujeta in dosežeta najnižje vrednosti pri vlažnosti pribl. 30 % (točka nasičenja celičnih sten, lesna vlažnost). Les je kot beton, bitumen in termoplasti visokoelastičen. Les razkrajajo bakterije (gnitje), insekti, morski organizmi (živi sveder) in zlasti glive. Naravna odpornost lesa se povečuje z vsebnostjo strupenih jedrovinskih snovi: zelo trajne so npr. črnjave azobéja, hrasta, greenhearta, tise in macesna, netrajne pa so vse beljave in na splošno les brez jeder (bukev, topol, lipa). Les je razmeroma varen pred trohnjenjem pri vlagi manj kot 20 % (»varovalna vlažnost«) in pri visoki vlagi, torej ko je v lesu malo kisika (več kot 90 %, tj. v svežem ali napojenem stanju: skladiščenje lesa v vodi ali s pršenjem), sicer je treba les zaščititi (lesna zaščita). Zgradba lesa je heterogena in zaradi razl. usmerjenosti tkiv in značilnega koncentričnega priraščanja izrazito anizotropna; zato so anizotropne tudi vse fizikalne in mehanske lastnosti. Tako je npr. razmerje med skrčkom lesa v tangencialni smeri (v smeri oboda drevesa), radialni (v smeri strženovih trakov) in vzdolžni smeri (v smeri drevesne osi) pribl. 20 : 10 : 1; ustrezno razmerje v elastičnostnih modulih pri iglavcih je pribl. 20 : 1,7 : 1. Z rastjo v ožjem pomenu označujemo potek vzdolžnih elementov glede na drevesno os (npr. zavita, ravna ali menjaje zavita rast) ali pa glede na poljubno ravnino obdelovanca (prečna, diagonalna). Les je zaradi specifične kemične zgradbe in velike notranje površine higroskopen in vzpostavlja ravnotežje vlage; to je mdr. odvisno od relativne zračne vlažnosti in temperature okolja. V procesu vzpostavljanja ravnotežja vlage les vlago sprejema (adsorpcija) ali pa oddaja (desorpcija). Ta proces spremlja nabrekanje ali krčenje lesa (les »deluje«). Obdelovalnost lesa je odvisna od gostote, rasti, ekstraktivov in razl. »napak« (reakcijski les, grče, rastne napetosti itd). Les uporabljamo v gradbeništvu, mizarstvu, kolarstvu, strugarstvu, sodarstvu, rezbarstvu, kiparstvu, za glasbila, igrače, galanterijo, za kurjavo in vse bolj za najrazličnejša lesna tvoriva, kot so vezan les, iverne in vlaknene plošče, slojnat les in za papir. Obetavni sta kombinacija lesa in plastov (polimerni les) ter raznotera kemijska predelava lesa. Les je ekološko čist material. Je biološko obnovljiv. Za pridelavo, obdelavo in predelavo je treba razmeroma malo energije. Palme in bambusovke kljub olesenelemu tkivu nimajo pravega lesa.
Klasifikacija lesa Lesni proizvodi so razvrščeni v določen sortimentni razred. Najpomembnejša sortimentna skupina je tehnični les (iglavci 90 %, listavci 60 %), sledi les za vlaknine in plošče in les za kurjavo. Tehnični les so hlodi za furnir (oznaka F), hlodi za luščenje (L), hlodi za žago (I, II, III kakovost) in hlodi za železniške pragove (P). Tehnični les za neposredno uporabo so telefonski telegrafski drogovi (TT), elektrodrogovi (E), piloti in jamski les.
Zboljšanje lesa Postopki, s katerimi zboljšajo obstoječe ali pridobijo nove lastnosti, kot je npr. zmanjšanje sprejemanja vlage in tako zmanjšanje krčenja, nabrekanja, pokanja in veženja lesa, ali pa postopki za povečanje trdote, trdnosti in trajnosti. Zlasti pomembni so postopki disintegracije lesa in ponovne sestavitve v obliki vezanega lesa in drugih lesnih materialov (iverne in vlaknene plošče).
Dostopnost