dokaz, 1. filozofija:logični postopek, s katerim ugotavljamo resničnost neke trditve, in sicer ali z empiričnim preverjanjem ali z izpeljevanjem iz drugih dokazanih ali predpostavljenih resničnih stavkov; edina metoda znanstvenega iskanja resnice. Nauk o dokazu (apodiktika) je v povezavi z logiko sistematično razvijal že Aristotel. Glavna načina sta deduktivno (dedukcija) in induktivno (indukcija) dokazovanje; razlikujemo med neposrednim in posrednim (apagogičnim) dokazom. – Napačen dokaz nastane s petitio principii, tj. z dokazi, ki vsebuje nedokazano trditev, s circulus vitiosus, ‘krožnim dokazom’, ki to, kar je treba dokazati, že predpostavlja, z ignoratio elenchi, ki dokazuje to, česar ni treba dokazovati, in s proton pseudos, ki izhaja iz napačne predpostavke.
Dostopnost