Termania - Veliki splošni leksikon

1. svetovna vojna, prva (1914–18)

Uvod
Zaradi ekspanzionistične politike evropskih držav v zadnji tretjini 19. st. so se njihovi interesi v čezmorskih deželah križali, sicer pa so v Evropi vedno večje napetosti spodbujali revanšizem Francije po vojni 1870/71, težnje Nemčije po odločanju v svetovni politiki, naraščajoči vpliv panslavizma in vedno večja gospodarska nasprotja (nemška zgodovina, francoska zgodovina, imperializem, maroško vprašanje). Francija je sklenila sporazum z Veliko Britanijo (antanta), to je namreč posebej vznemirjala nemška mornarica, in Rusijo (trojna antanta); zaradi vedno močnejše ruske ekspanzionistične politike na Balkanu (ruska zgodovina) so se poglabljala nasprotja z Avstro-Ogrsko. Zunanjepolitično so bile države trozveze osamljene. Po atentatu srbskega nacionalista (G. Princip) na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28.6.1914, je Avstrija, potem ko ji je Nemčija obljubila brezpogojno zvestobo (t. i. bianco polnomočje), 23.7.1914 Srbiji postavila ultimat. Zahteve v njem so morale biti za Srbijo nesprejemljive, zato da se je lahko sprožil mehanizem delovanja evropskih zavezništev in povezav generalštabov in da je bilo onemogočeno vsakršno posredovanje. Z vojno napovedjo Srbiji 28.7.1914 je skušala Avstrija v soglasju z Nemčijo velesile postaviti pred izvršeno dejstvo, še preden bi lahko posredovale. Rusija je 30.7.1914 razglasila splošno mobilizacijo, nato pa ji je (1.8.1914) Nemčija napovedala vojno. 3.8.1914 je napovedala vojno še Franciji. Ta ni zatajila svojih obveznosti, določenih s sporazumom z Rusijo. Na nemški vdor v nevtralno Belgijo (4.8.1914) je odgovorila Velika Britanija z vojno napovedjo Nemčiji; 23.8.1914 je Nemčiji napovedala vojno Japonska, sredi oktobra pa je na stran centralnih sil pristopila Turčija. Italija je razglasila nevtralnost.

Oborožene sile
V začetku vojne so imele centralne sile z rezervo vred pribl. 7,6 mln. mož. Na morju je imela antanta premoč v razmerju 2 : 1. Centralne sile najprej niso imele skupnega vrhovnega poveljstva. Zaloge surovin, živil in krme so zadostovale za leto dni. Sicer pa nihče ni računal na dolgo vojno.

Vojna premikov na zahodu 1914
Nemško vojaško poveljstvo je skladno s Schlieffnovim načrtom skušalo hitro zmagati na zahodu. Sedem armad nemške vojske je pod vodstvom generalpolkovnika H. von Moltkeja začelo operacije ob Zgornjem Renu in vse do reke Maas; francoski vojski je poveljeval general J. J. C. Joffre, britanskemu ekspedicijskemu korpusu feldmaršal J. D. P. French. Sovražnosti so se začele 6.8.1914 z udarom na Liège. Sledili so nemški uspehi v bitkah pri Monsu in Namuru ter v Loreni. 25.8.1914 je nemško desno krilo prešlo reko Maas v smeri proti rekama Somme in Aisne. 5.9.1914 sta bili 1. in 5. armada med Parizom in Verdunom na v. fronti, 6. in 7. armada pred Nancyjem in ob reki Meurthe. Britansko-francoski napadi so sprožili bitko na Marni. Čeprav se je razvijala ugodno za Nemce, jo je Moltke ustavil, ko je med 1. in 2. armado nastala vrzel, in fronto premaknil za reko Aisne in na S Šampanje (vojni preobrat, po besedah zaveznikov »čudež na Marni«). Moltke je bil odstavljen, E. von Falkenheyn se je zaman trudil, da bi zmagal v »dirki k morju«; bitka za Flandrijo (20.10.–3.11.1914) se je končala z ustavitvijo napada na reki IJzer in pred Ieprom. Novembra je na vsej z. fronti od Alp do flandrijske obale potekala pozicijska vojna.

Vojna premikov na vzhodu 1914
Nemška in avstro-ogrska vojska naj bi v začetku ravnali defenzivno; v Vzhodni Prusiji se je 67-letnemu generalu P. von Hindenburgu (vodja štaba general E. Ludendorff), ki je zamenjal odstavljenega generala Maxa von Prittwitza in Gaffrona, posrečilo zadržati prodor ruske nemenske armade (poveljnik veliki knez Nikolaj Nikolajevič) in jo poraziti pri Tannenbergu (31.8.1914) ter pri Mazurskih jezerih (15.9.1914); to je rešilo Vzhodno Prusijo. Hindenburg je 1.11.1914 postal vrhovni poveljnik v. fronte. Avstro-Ogrska se je morala prav tako kakor Nemčija bojevati na dveh frontah. Po prvih uspehih je spodletel napad na Srbijo. Avstrijska ofenziva v Galiciji (F. Conrad von Hötzendorf) je propadla, ker ni bilo rezervnih čet, padel pa je tudi večji del častniškega sestava. Hindenburgu je sicer uspelo obvarovati Šlezijo, vojaške odločitve na V pa ni mogel izsiliti. Decembra 1914 se je tudi na v. fronti od reke Nemen do Karpatov ustalilo pozicijsko vojskovanje.

Vojna na morju, v kolonijah, blokada
Nemški mornarici je do 1918 uspevalo nadzorovati Severno in Baltsko morje. V začetku se je britanska mornarica umaknila neposrednemu spopadu z obširno blokado (od 2.11.1914) in z njo preprečevala oskrbovanje Nemčije po morju. Vojaškega položaja na morju niso spremenili niti pomorska bitka pri Helgolandu (28.8.1914), obstreljevanje v. obale Anglije (november/december 1914) niti bitki na Doggerski plitvini (24.1.1915) in pred Skagerrakom (31.5.–1.6.1916); pokazali so, kako nepomembna po strateški plati je nemška vojna mornarica, čeprav je nastajanje te zaostrilo predvojne napetosti. Nemške velike križarke (posebej Emden, Karlsruhe) so 1914 nekaj mesecev uspešno prestrezale zavezniške ladje. Nemška sredozemska flota je po obstreljevanju alžirskih pristanišč v avgustu prodrla do Istanbula in kot jedro turških pomorskih sil uspešno napadala rusko črnomorsko mornarico. Na vojaški položaj so vplivale samo podmorniške bitke. Kljub kongovskemu sporazumu (iz 1885) so zavezniške sile takoj napadle nemške kolonije; utrjeni Qingdao so zavzeli Japonci (7.11.1914), nevarovane nemške kolonije v Južnem morju so padle brez boja (avgust/september 1914), Togo avgust 1914, Nemška Jugozahodna Afrika poleti 1915, Kamerun pa v začetku 1916. Le v Nemški Vzhodni Afriki se je do 14.11.1918 držala nemška bojna skupina pod generalom P. Lettowom-Vorbeckom.

Vojna v letu 1915
Na Z so si Britanci in Francozi zaman prizadevali, da bi z izčrpavajočim vojskovanjem (pozimi v bitki v Šampanji 16.2.–19.3.1915, v bitki spomladi v Artoisu 9.5.–18.6., jeseni v Artoisu in Šampanji 22.9.–14.10.) razbili nemško fronto. Kljub očitni premoči britanske in francoske vojske je Falkenhayn še vedno upal, da bo vojaško odločitev izsilil na zahodu. Na V je nemška vojska pod Hindenburgovim in Ludendorffovim poveljstvom dosegala velike, a ne tudi odločilne uspehe (zimska bitka pri Mazurskih jezerih; 7.–27.2.1915). Napredovanje Rusije v Karpatih (22.3. zavzetje avstrijske trdnjave Przemyśl) se je končalo, ko je nemška vojska v začetku maja prodrla do črte Gorlice–Tarnów in povzročila zlom ruske galicijske fronte. Kurlandijo, Litvo in Poljsko je nemška vojska ponovno osvojila poleti, 3.6. Przemyśl in 22.6. Lvov. Oktobra je vsa fronta od Rige do Bukovine spet zastala v strelskih jarkih.

Vzporedne fronte
V Italiji so bili privrženci in nasprotniki intervencije; pod vtisom avstrijskih porazov na v. fronti, neuspešnih pogovorov na Dunaju o Južni Tirolski in ponudb antante (londonski pakt 26.4.) so prevladali intervencionisti in Italija je Avstriji napovedala vojno (23.5.1915, Nemčiji 26.8.1915). Italija je napadla na soški fronti in hotela prodreti prek Ljubljane do Dunaja; v štirih bitkah junija–novembra 1915 je avstrijskim in nemškim silam uspelo zadržati položaje. Na Balkanu se je Bolgarija (6.9.1915) pridružila centralnim silam in oktobra in novembra 1915 pomagala pregaziti Srbijo. Ostanki srbske vojske so se prek Albanije rešili na Krf. Na pomoč so jim prišle britanske in francoske čete, 5.10.1915 so se izkrcale pri Solunu, a so jih decembra v Makedoniji odbili Bolgari in pognali nazaj čez grško mejo. Grčija je šele na pritisk zaveznikov in po odstopu kralja Konstantina (27.6.1917) vstopila v vojno proti centralnim silam. Po zavzetju Črne gore in večjega dela Albanije se je v januarju in februarju fronta ustavila, segala je od Jadranskega do Egejskega morja. Turčija, ki je avgusta 1914 sklenila zvezo z Nemčijo in Avstro-Ogrsko ter oktobra 1914 vstopila v vojno, je bila pomembna, ker je lahko zaprla Dardanele. Načrt Galipoli (izdelal ga je minister za mornarico W. Churchill) je onemogočil odpor šestih turških divizij pod poveljstvom generala O. Limana von Sandersa. Turški prodor proti Kavkazu in Sueškemu prekopu je propadel, britanska armada, ki je od Perzijskega zaliva prodirala proti Bagdadu, pa je bila 22.11.1915 poražena pri Ktezifontu, njeni ostanki obkoljeni pri Al Kutu.

Vojna v letu 1916
1916 je Falkenhayn ponovno skušal doseči odločitev na z. fronti. Njegova »izčrpavajoča« bitka pri Verdunu (februar–december) je povzročila hude izgube na obeh straneh, nemškega cilja pa ni uresničila. Zavezniki so junija–novembra napadali na reki Somme, vendar so predvsem uničevali oborožitev. Nemci so ofenzivo sicer odbili, toda bojna sposobnost njihovih z. sil je bila oslabljena. Na V se je po sorazmerno mirnih mesecih začela (4.6.) ofenziva na j. del v. fronte (pod vodstvom A. A. Brusilova). V začetku je bila zelo uspešna, vendar je bila avgusta ustavljena. Neposredna posledica je bila romunska vojna napoved Avstro-Ogrski 27.8.1916. Poraz pred Verdunom in ruski uspehi v Karpatih so pokazali, da je bila Falkenhaynova ocena položaja napačna. 29.8.1916 je bil odstavljen, zamenjalo ga je novo vodstvo s Hindenburgom kot šefom generalštaba in Ludendorffom kot odgovornim za preskrbo. Obleganje Verduna je bilo ustavljeno, začela se je ofenziva na Romunijo (6.12. zasedba Bukarešte). V Makedoniji so Nemci in Bolgari odbili napad zaveznikov, Italijani so s 5.–9. ofenzivo zaman poskušali prebiti soško fronto, v Armeniji pa so Rusi prisilili Turke k umiku. Romunija je bila poražena, nemško-avstrijske fronte so obstale, toda zavezniška blokada in propaganda sta postajali uspešni. Smrt avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. (21.11.) je pretresla avstro-ogrsko monarhijo. V Nemčiji so prerekanja o vojnih ciljih zbudila notranja nasprotja. Nemško ponudbo o premirju (12.12.) so zavezniki zavrnili. Nič uspešnejši ni bil mirovni predlog ameriškega predsednika Th. W. Wilsona (18.12.). Separatni mir z Rusijo je propadel zaradi konstituiranja poljske kraljevine, polovični kompromis pa ni pridobil Poljakov, centralne sile namreč niso načrtovale popolne obnovitve Poljske.
Za nadaljevanje vojne je najvišje nemško vojaško poveljstvo zahtevalo mobilizacijo vseh civilnih sil (Hindenburgov program, zakon o obvezni pomožni službi). Industrija in poljedelstvo sta bila (1914) povsem prilagojena vojni, ne pa tudi finančni in administrativni ukrepi; izdatke za vojsko je država do 1916 pokrivala z notranjim zadolževanjem, toda vojni dobički so bili tudi pozneje zelo zmerno obdavčeni, drugače kakor v Veliki Britaniji, kjer je bilo obdavčevanje vojnih dohodkov in dobičkov zelo strogo. Vse v vojno vpletene države so upale, da bodo po vojni dolgove lahko prevalile na poražence.

Vojna v letu 1917
Na Z v pričakovanju močnih zavezniških napadov se je nemško vrhovno vojaško poveljstvo marca odločilo za umik na močno utrjeno Siegfriedovo črto. Zavezniški napadi v aprilu in maju na reki Aisne, v Šampanji in pri Arrasu niso bili uspešni. Prav tako se Britancem ni posrečil prodor niti v ofenzivi v Flandriji (31.7.–10.11.1917) niti tankovski bitki pri Cambraiju (20.–29.11.). Nemčija je kljub notranjepolitičnemu nasprotovanju obnovila (1.2.1917) brezobzirno podmorniško vojno, toda pričakovanega uspeha ni bilo, je pa spodbudila ZDA, še zadnjo nevtralno velesilo, da je vstopila v vojno (6.4.). Sledila ji je večina srednje- in južnoameriških držav ter Kitajska.
12.3.1917 je v Sankt Peterburgu izbruhnila revolucija. Car Nikolaj II. Aleksandrovič je odstopil. Nova demokratska vlada A. F. Kerenskega je nadaljevala vojno na strani antante (sprva uspešna druga ofenziva Brusilova v Galiciji; 1.7.1917). Nemci so v protinapadu znova zasedli v. Galicijo in Bukovino, Rigo (3.9.) in otoke Saaremaa, Hiiumaa in Møn (od 12. do 21.10.) ter pospešili zlom Rusije. Po oktobrski revoluciji so boljševiki pod V. I. Leninom sklenili premirje (15.12.) in začeli mirovna pogajanja (22.12.). Pogajanja pa so bila prekinjena zaradi pretrdih nemških pogojev. Vrhovno poveljstvo nemške vojske je sprejelo sklep o vkorakanju v Latvijo in Estonijo in zasedbi Ukrajine (separatni mir z Nemčijo 9.2.1918). 3.3.1918 mir v Brest-Litovsku (Brest). Romunija je izstopila iz vojne (7.5.1918) z mirom v Bukarešti. Finska se je ločila od Rusije in 7.3.1918 sklenila separatni mir. Od Rusije so se odcepile Litva, Latvija in Estonija. Nemčija je v. sile lahko sprostila za odločilni boj na Z. Na soški fronti so nemške in avstro-ogrske čete 24.10. prebile italijansko obrambo (prodor pri Kobaridu) in pri Vidmu premagale (28.10.–3.11.) Italijane; makedonska fronta se je zaveznikom upirala tudi po vstopu Grčije v vojno. Turki so se pred britanskim pritiskom umaknili za Bagdad in Jeruzalem.
Zlom Rusije je centralne sile sicer razbremenil, še naprej pa so trpele zaradi pomanjkanja surovin in hrane. Politični položaj nemške države ni več upravičeval zahtev po skrajnih naporih vsega ljudstva. Cesar je odpovedal, reichstag se je sam izločil (prenos posebnih pooblastil na zvezni svet 4.8.1914), kancler Th. von Bethmann Hollweg je omahoval med zagovorniki zmagovitega miru z aneksijami in privrženci mirovnega sporazuma (SPD, Center). Za politično zamisel, ki jo je oktobra 1915 razvil F. Naumann, v akcijah državnega vodstva ni bilo prostora. Vrhovno vojaško poveljstvo si je 1917 prisvojilo tudi politično vodstvo in politične odločitve oblikovalo po vojaških vidikih; v Franciji in Veliki Britaniji pa so, nasprotno, državo vodili levo usmerjeni meščanski politiki (G. Clemenceau, D. Lloyd George), ki so se opirali na avtoriteto parlamentov. V Avstro-Ogrski se je po razpustitvi parlamenta poleti 1914 razvil cesarsko-birokratski absolutizem. Ni zmogel odstraniti niti socialnih težav niti osnovnega avstrijskega problema – narodnostnega vprašanja. Poskusi cesarja Karla I., naslednika Franca Jožefa, da bi 1918 monarhijo naposled preoblikoval v zvezo nacionalnih držav, so bili prepozni; posamezni narodi so svoje zahteve postavili že leto prej (majniška deklaracija), a so bili takrat zavrnjeni. V Nemčiji je cesar Viljem II. v velikonočni poslanici 1917 prepozno objavil reformo do konca vojne neuresničene sporne volilne pravice glede na tri davčne razrede v Prusiji (sistem treh volilnih razredov), s katero bi lahko zajezil nezadovoljstvo. Nesoglasja med SPD in USPD ter večinskimi socialisti (socialdemokracija) so še povečala notranje napetosti zaradi zaostrenih socialnih problemov in vse večjega pomanjkanja hrane. Pod pritiskom vrhovnega vojaškega poveljstva je padel kancler Bethmann Hollweg (odstopil 14.7.1917). Zaradi neuspeha podmorniške vojne je reichstag 19.7. izdelal resolucijo o miru.

Vojna v letu 1918
Zavezniki niso bili pripravljeni skleniti miru, čeprav se je Nemčija odpovedala Belgiji (11.9.1917); tudi nota papeža Benedikta XV. 1.8.1917 ni imela uspeha; po vsem tem je skušalo vrhovno poveljstvo nemške vojske na Z še pred posegom Američanov izsiliti odločitev z vojaško močjo. Ofenziva se je začela 21.3.1918 med krajema Arras in La Fère. Namen je bil ločiti britanske od francoske vojske in prodreti do Rokavskega preliva. V začetku so bili Nemci uspešni, 18.7. je vrhovno poveljstvo nad zavezniškimi silami prevzel F. Foch in izvedel več protinapadov, nemška fronta se je morala v začetku novembra umakniti do Antwerpna in reke Maas; zavezniki so prodrli skozi nemško obrambno črto 8./9.8. pri Amiensu, 27.9. pri Cambraiju; tedaj je nemško vrhovno poveljstvo zaprosilo antanto za takojšnje premirje. Nova vlada z badenskim princem Maxom na čelu je 4.10.1918 prosila predsednika Wilsona za premirje in mirovna pogajanja po programu štirinajstih točk.

Zlom centralnih sil
15.9. se je zrušila makedonska fronta, 19.9. palestinska. Bolgarija je z antanto sklenila premirje 29.9., Turčija 30.10. Zavezniki so 28.10. zlomili avstrijsko fronto na Piavi; nato je tudi Avstro-Ogrska Wilsona zaprosila za premirje. Zavladalo je 3.11.
Od Nemčije je Wilson zahteval umik z zasedenih ozemelj, takojšnje prenehanje vojne podmornic ter vojaško kapitulacijo, povezano s spremembo državne oblike. Ludendorffa je nadomestil general W. Groener (26.10.1918). Z zakonom (28.10.1918) sprejeti parlamentarni sistem pa ni preprečil notranjega zloma. Vstaja v vojni mornarici (28.10.) je sprožila novembrsko revolucijo, cesar in prestolonaslednik sta se odpovedala prestolu, razglašena je bila republika. V gozdu pri Compiègnu je bilo 11.11. podpisano premirje z zavezniki. Glavne zahteve: umik z zasedenih območij Alzacije in Lorene v 14 dneh, z levega brega Rena v 30 dneh, izpustitev vseh zavezniških vojnih ujetnikov, predaja podmornic in orožja, interniranje glavnega dela nemške vojne mornarice v zaliv Scapa Flow (še naprej pa je trajala zavezniška pomorska blokada).
1. svetovna vojna se je končala z versajsko pogodbo z Nemčijo (28.6.1919), saintgermainsko z Avstrijo (10.9.1919), z Bolgarijo je bila sklenjena v kraju Neuilly-sur-Seine (27.11.1919), z Madžarsko v Trianonu (4.6.1920) in s Turčijo v Sèvresu (10.8.1920).

Krivda za vojno
Po versajski pogodbi (člen 231) je morala Nemčija skupaj s svojimi zavezniki priznati, da je edini krivec za 1. svetovno vojno; posledica tega priznanja je bila obveznost, da povrne vso vojno škodo. Priznanje o krivdi za izbruh 1. svetovne vojne pa je Nemčija tudi pozneje zavračala.
Vojni stroški naj bi bili pribl. 950 mlr. nemških zlatih mark; posamezne države naj bi imele škode za (v mlr.):
Nemčija - 194
Francija - 134
ZDA - 129
Velika Britanija - 108
Rusija - 106
Avstro–Ogrska - 99
Italija - 63.

Izid prve svetovne vojne
Gledano iz časovne razdalje so bile pravzaprav poražene stare evropske velesile, ki so spopad pripravljale od 1815. S propadom monarhij v Rusiji, Avstro-Ogrski in Nemčiji ter turškega sultanata in z njimi povezanih političnih ureditev je nastala praznina. Politične posledice so bile daljnosežne. Moč povojne Francije je bila le navidezna, Velika Britanija pa je izgubila položaj prve svetovne velesile.

Število padlih vojakov glavnih udeležencev prve svetovne vojne (v mln.)

Nemčija	1,936
Avstro–Ogrska	1000
Rusija	2,000
Francija	1,140
Velika Britanija	1,184
Italija	0,615
ZDA	0,115
skupno število padlih (približno)	10,000

2. svetovna vojna, druga (1939–45)

Razlogi in izbruh
O dogajanju pred drugo svetovno vojno nemška zgodovina. Druga svetovna vojna se je začela 1.9.1939 z napadom nemških čet na Poljsko. Hitlerjevo upanje, da bo spopad ostal »omejen«, so pokopale vojne napovedi Francije, Velike Britanije (3.9.) ter Kanade (10.9.). ZDA so (5.9.) razglasile nevtralnost, Italija pa je 1.9. objavila, da ni v vojni.

Oborožene sile in poveljniške pristojnosti
Nemška vojska in letalstvo sta nasprotnike prekašala po številu in kakovosti. Vojna mornarica je bila slabo razvita in je od 1939 pospešeno gradila podmornice. Dosežki vojne industrije so bili največji 1943/44 (od 1940 minister za oborožitev in strelivo Fritz Todt, od februarja 1942 A. Speer). Vsa politična in vojaška moč je bila v Hitlerjevih rokah, toda na podrejenih položajih so nastajala navzkrižja v zvezi s pooblastili in pristojnostmi.

Vojna proti Poljski
Bliskoviti napad, trajal je 18 dni, je zrušil Poljsko. Pri tem so bili odločilnega pomena nemško letalstvo in tankovske enote. Po prodoru skozi utrdbe na poljski meji so se nemške čete pomikale proti Visli, dosegle Varšavo in 18.9. v bitki pri Bzuri uničile glavnino 19 poljskih divizij. V Romunijo in na Madžarsko so se rešili le ostanki poljske armade. Večje poljske enote v Varšavi, Modlinu in na polotoku Helska so se po srditih bojih vdale (27./28.9. in 2.10.). Vzhodno Poljsko je na podlagi sporazuma Hitler–Stalin zasedla Rdeča armada (17.9.). Nemške čete so se umaknile na demarkacijsko črto San–Bug–Narew, skladno s protokolom, dodanim pogodbi Nemčije in ZSSR o nenapadanju (sklenili sta jo 23.8.1939). 28.9. je sledila pogodba o mejah in prijateljstvu. Urejala je razdelitev Poljske in Baltika, vsebovala dogovor o izselitvi baltskih Nemcev, prepustila baltske države sovjetskim interesom, v zameno pa razširila nemško območje okrog Lublina in Varšave. Območja, ki jih je versajska pogodba prisodila Poljski, in pokrajina ob Varti so bili priključeni k rajhu; nemškemu generalnemu guvernerju je bil podrejen preostali zasedeni del Poljske. Tam so Nemci kmalu začeli sistematično uničevati poljski narod.

Položaj pozimi 1939/40
Na z. fronti je vladal mir. Francoska armada pod generalom M. G. Gamelinom in britanske ekspedicijske čete pod generalom J. Gortom so se prepustile zaščiti Maginotove črte. Zahodne sile niso izpolnile obljube o pomoči Poljski. Hitler je hotel udariti na Z neposredno po vdoru na Poljsko ter britanski in francoski zavrnitvi njegove mirovne ponudbe (6.10.), vendar je bil napad prestavljen na pomlad. Sovjetsko-finska pogajanja o vojaških oporiščih so bila prekinjena (13.11.), 30.11. pa sta se državi spopadli. Finska je po uspešnem odporu v zimski vojni morala skleniti mir (12.3.1940) in izpolniti sovjetske zahteve po strateških pridobitvah.

Zasedba Danske in Norveške
Nemčija je 9.4.1940 v kombiniranem napadu z morja, kopnega in iz zraka zasedla Norveško. S tem je prehitela začetek uresničevanja britanskega načrta, po katerem naj bi ji onemogočili prevoz švedske rude. Preskrbovalne poti je zavarovala še z zasedbo Danske (8.4.). Najprej je dovolila delovanje danske vlade, 1943 pa je namestila W. Besta kot predstavnika rajha. Šele v začetku junija so Nemci prisilili k umiku britanske čete (pri Trondheimu in Narviku) in strli norveški odpor. Norveška se je prenehala bojevati 9.6., kralj Håkon VI. in norveška vlada sta se umaknila v Veliko Britanijo. Norveška je dobila komisarja rajha, podprlo ga je fašistično gibanje V. Quislinga. Kljub vsemu pa se je širilo norveško odporniško gibanje.

Vojna proti Franciji
Nemški napad na Z se je začel 10.5.1940, in sicer po operativnem načrtu E. von Mansteina (prodor skozi Ardene, severno od Sedana, naj bi razbil zaveznike). Francosko in belgijsko letalstvo sta bila onesposobljena na zemlji, belgijska trdnjava Eben Emael pregažena, prehod prek reke Maas na Nizozemskem pa so zavzeli padalci.
Letalski napad na Rotterdam (14.5.) in vdaja nizozemske vojske. Kraljica Viljemina in vlada sta se zatekli v Veliko Britanijo. Za komisarja rajha je bil postavljen A. Seyss-Inquart, podpiral ga je A. A. Mussert, vodja nizozemskih nacistov (usmrčen 1946). Kralj Leopold III. je podpisal belgijsko vdajo (28.5.). Vlada se je umaknila v Veliko Britanijo. Nemce so podpirali fašistični reksisti L. Degrella. V Franciji so se nemške tankovske čete po prodoru pri Sedanu obrnile proti S in dosegle obale Rokavskega preliva (Boulogne in Calais), da bi britanski ekspedicijski korpus odrezale tudi od morja; Hitlerjev ukaz je nemške tanke zadržal pri Dunkerqueu; nemška letala niso mogla preprečiti vkrcanja britanskega ekspedicijskega korpusa. Britanskemu vodstvu je uspelo rešiti več kot 300.000 vojakov, med njimi je bilo 112.000 Francozov in Belgijcev, izgubljena je bila vsa oprema. 5.–9.6. so nemške čete predrle Weygandovo črto, tankovski skupini H. Guderiana in E. von Kleista sta neovirano napredovali proti osrčju Francije. Po prodoru armade C (Wilhelm von Leeb) prek Maginotove črte (15.6., j. od Saarbrückna in pri Colmarju) je maršal Ph. Pétain sestavil novo francosko vlado s P. Lavalom kot ministrskim predsednikom. Pariz je padel brez boja (14.6.). V nekaj dneh so Nemci dosegli s. in z. obalo Francije ter švicarsko mejo (17.6.). Mussolini si je želel zagotoviti svoj del plena in je 10.6. napovedal vojno Veliki Britaniji in Franciji. Francozi so ponudili mir (17.6.). Pogajanja (ločena) so potekala v Compiègnu in Rimu (22. oz. 24.6.) in se končala z nemško-francoskim ter italijansko-francoskim premirjem (25.6.). Pogoji so bili: Francija naj bi bila razdeljena na zasedeno in nezasedeno območje; Pariz, industrija s. Francije ter obale ob Atlantiku in Rokavskem prelivu pa naj bi ostale v nemških rokah. Francoska vlada se je preselila v Vichy. Pustili so ji vojsko prostovoljcev in nekaj vojnih letal. Francosko mornarico naj bi internirali, kolikor ne bi bila potrebna za varovanje francoskih kolonij. V Londonu je francoski general Ch. de Gaulle ustanovil nacionalni obrambni svet in pozival Francoze ter svet k nadaljevanju vojne (18.6.1940). Izstop Francije iz vojne je povzročil krizo britansko-francoskih odnosov (3.7. so britanske ladje pred Oranom potopile francosko vojno mornarico, 8.7. je Pétain pretrgal diplomatske stike, 23.–25.9. so Dakar napadli svobodni Francozi in Britanci).

Boj proti Veliki Britaniji
Kljub temu da so Nemci Veliko Britanijo pregnali s celine, je bila trdno odločena nadaljevati boj. W. Churchill ni odgovoril na Hitlerjevo mirovno ponudbo (19.7.1940). Hitlerjeve priprave na invazijo (operacija Morski lev) so morali 12.10. ustaviti, ker nemškemu letalstvu ni uspelo pregnati britanskega letalstva iz južnobritanskega zračnega prostora (bitka za Britanijo; 13.8.1940 do junija 1941).
Avgusta 1940 so Nemci morje ob Angliji razglasili za vojno območje. Nemške ladje, predvsem podmornice, so tam napadale vse ladje brez vnaprejšnjega opozorila. ZDA so, čeprav so bile še nevtralne, po zakonu o posojilu in zakupu pomagale Veliki Britaniji.

Boji v Sredozemlju 1940–41
Ker so bili kolonialni interesi Francije, Španije in Italije zelo različni, se boj proti Veliki Britaniji ni preselil v Sredozemlje. Italijanska mornarica se je po številu ladij in moči lahko primerjala z britanskim ladjevjem v Sredozemlju, zaradi pomanjkanja pogonskih goriv in pomanjkljive taktike pa je zaostajala za njim. Morske ožine med Sicilijo in Tunizijo ni bila sposobna zapreti. Italijanski napad na Grčijo (28.10.1940) je bil enako ponesrečen kakor italijansko vojskovanje v s. in v. Afriki. Grčijo (podpirala jo je Velika Britanija) in Jugoslavijo, kjer je po državnem udaru (marca 1941) prišla na oblast Nemčiji sovražna vlada, je nemška vojska pregazila na vojaškem pohodu (začetek 6.4.1941). Jugoslovanska vojska se je vdala 17.4., grška pa 21.4. Nemški padalci so 20.–30.5. zavzeli Kreto. V Iraku je Velika Britanija zatrla vstajo silam osi naklonjenega Rashida Gailanija ter zasedla Sirijo, Libanon in Irak. Jugoslavija je bila razkosana: Srbija je bila pod nemško vojno upravo, Hrvati so ustanovili Neodvisno državo Hrvaško, Slovenija je bila razdeljena med Nemce, Italijane (Ljubljanska pokrajina) in Madžare, ki so dobili tudi dele Vojvodine; Makedonijo so si priključili Bolgari, Črna Gora je bila pod italijansko okupacijo, Kosovo pa priključeno veliki Albaniji pod italijanskim protektoratom. Jugoslovanska kraljeva vlada je odšla v London, v deželi pa se je kmalu razvilo izredno močno osvobodilno gibanje (narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, narodnoosvobodilni boj v Sloveniji). Grčija je dobila nemško in italijansko vojaško upravo. Kralj Jurij II. se je zatekel v Veliko Britanijo.

Vojna na vzhodu
Želja nacionalsocialistične ideologije po širjenju »življenjskega prostora« na V se je morala zaradi sporazuma z ZSSR (avgusta 1939) začasno umakniti. Misel na preventivno vojno proti ZSSR se je Hitlerju porodila že kmalu po kapitulaciji Francije. Konec julija 1940 je generalštabu naročil študijo pohoda na vzhod. Cilj naj bi bil uničenje sovjetskih oboroženih sil na Z države. Razloga sta bila dva: Veliki Britaniji vzeti upanje, da bo ZSSR posegla v vojno, Nemčijo pa razbremeniti skrbi, da bo morala zato, da si bo zavarovala hrbet, priznati tradicionalne ruske ekspanzionistične težnje po s. Baltskem morju in Balkanu (Dardanele). Rdeča armada je 28.6. vkorakala v Besarabijo in s. Bukovino.
Z dunajsko razsodbo (30.8.1940) so sile osi kljub sovjetskemu protestu uredile meje na Balkanu: s. Transilvanijo je dobila Madžarska, j. Dobrudžo Bolgarija, Romunija pa zagotovilo za svoje meje. Namestitev »šolskih čet« v Romuniji in Bolgariji je povečala napetost v odnosih z ZSSR. Toda gospodarska pogajanja so se nadaljevala in se 10.1.1941 končala z novo pogodbo. Trojni pakt (sklenjen 27.9.1940) med Nemčijo, Italijo in Japonsko je ponovno skušal rusko ekspanzijo preusmeriti z Balkana na britanska interesna območja in ZSSR pridobiti za pristop k silam osi. Obisk Molotova v Berlinu (12.–14.11.1940) pa je nedvoumo razkril usmeritev sovjetske politike. Odgovora na sovjetski memorandum (25.11.1940) ni bilo. Med 20.11.1940 in 15.6.1941 so k trojnemu paktu pristopile Madžarska, Romunija, Slovaška in Bolgarija; po razpadu Jugoslavije pa tudi Hrvaška. Pristop Jugoslavije (25.3.1941) je izzval državni udar (27.3.) in sovjetsko-jugoslovanski sporazum o prijateljstvu in nenapadanju (5.4.). Zaradi nemškega pohoda na Jugoslavijo in Grčijo se je napad na ZSSR zavlekel za šest tednov. Tudi Rusija je odgovorila na jasno izražena nasprotja med svojimi in nemškimi interesi. Nemčijo je presenetila s paktom o nenapadanju, sklenjenim z Japonsko (13.4.). S tem si je zavarovala hrbet na Daljnem vzhodu; imenovanje Stalina za predsednika sveta ljudskih komisarjev (6.5.1941) je pomenilo večjo avtoriteto vlade.
Nemška vzhodna armada je 22.6.1941 brez vojne napovedi napadla na fronti od Baltskega do Črnega morja. V napadu so sodelovale Romunija, Italija, Slovaška in Madžarska. Finska je začela »nadaljevalno vojno« samo proti ZSSR. V bojih na v. fronti so sodelovali tudi prostovoljci iz Španije (modra legija), Francije, Belgije, Nizozemske in Skandinavije ter redne enote iz Italije in Hrvaške. Pod nemškim okriljem pa se je razvila tudi t. i. Ruska osvobodilna armada (ROA). Vodil jo je nekdanji general Rdeče armade A. A. Vlasov. V začetku so bili Nemci zelo uspešni, predvsem armadna skupina Sredina: bitka pri Białystoku in Minsku (300.000 ujetnikov), zmagi pri Smolensku in Homelu (več kot 400.000 ujetnikov); toda držala se je Hitlerjeve strategije, sicer drugačne od strategije generalštaba – po tej naj bi takoj udarila na Moskvo – prodrla v Donski bazen in na Krim (bitka pri Kijevu, 665.000 ujetnikov) in doživela polom. Nemški napad je v hudem mrazu obtičal 50 km pred Moskvo. Nepremagljiv je ostal Leningrad, Murmansk ni bil nikoli dosežen, napad armade Jug na Rostov je spodletel. Kerč so osvojili in spet izgubili. Ruske oborožene sile kljub izgubam niso bile poražene, po izkušnjah z bojno sposobnostjo ruske vojske v finski vojni 1939/40 je presenetila ruska oborožitev (npr. tank T 34). Razočaranje zaradi majhnih uspehov ob velikih naporih, nepripravljenost na zimsko vojskovanje, nenehni sovjetski protinapadi iz zaledja (posebno na armado Sredina) so povzročili krizo v nemški vojski (odstop Brauchitscha in Leeba). Vrhovno poveljstvo je 19.12.1941 prevzel Hitler in prepovedal kakršenkoli umik. Obkoljene enote (Demjansk, Holm) so se držale do naslednje pomladi. Poleg tega tudi nemška politika do Rusije ni bila uspešna. Del sovjetskega prebivalstva, posebej v Ukrajini, je bil sprva Nemcem naklonjen (upanje kmetov, da bo spet mogoča zasebna lastnina), zaradi surovega vladanja komisarjev rajha pa se je naklonjenost spremenila v odpor; tega je še podprlo partizansko gibanje. Nacistične osvajalne in preselitvene načrte odkriva generalni načrt Vzhod (12.6.1942).
ZSSR je sklenila zvezo z Veliko Britanijo (12.7.1941); ZDA so 6.11.1941 razširile zakon o posojilu in zakupu tudi na ZSSR. Ta je dobila pomemben preskrbovalni vir. Novo preskrbovalno pot si je zagotovila, ko so ruske in britanske čete zasedle Perzijo.

Vstop ZDA v vojno
Japonci so 7.12.1941 napadli Pearl Harbor in ZDA so jim 8.12.1941 napovedale vojno. Nemčija in Italija sta ZDA napovedali vojno 11.12.1941. S tem je evropska vojna postala svetovna.
Namesto nekdaj prevladujočega izolacionizma je F. D. Roosevelt že dolgo pred uradnim vstopom ZDA v vojno zagovarjal stališče, da se morajo ZDA vmešati v svetovno politiko; s sporazumom o zakupu in posojilu, z oporišči na Grenlandiji in Islandiji in z ukazom mornarici, naj brez opozorila potopi vsako nemško podmornico (11.9.1941), je pripeljal ZDA na rob spopada. V atlantski listini (14.8.1941) sta obe anglosaški demokraciji izrazili ideološko soglasje v boju proti fašizmu.

Vojna proti ZSSR do konca 1944
28.6.1941 je nemška armada Jug šla v delni napad v. od Harkova. Cilj: spodnja Volga in naftna polja okrog Bakuja in Batuma. Vojaška skupina A je prodrla do Kavkaza. 6. armada pod generalom F. Paulusom je prišla do Volge (24.8.1942) z. od Stalingrada. Konec oktobra sta bili v nemških rokah dve tretjini mesta; sovjetski vojski se je s protinapadi 19./20.11.1942 posrečilo uničiti dve romunski armadi, 22.11. pa je nemško 6. armado v Stalingradu zaprla v obroč. Pomoči ni mogla pričakovati, Hitler je prepovedal poskus preboja. General Paulus se mu je podredil. 6. armada se je 31.1. in 2.2.1943 vdala. Od 280.000 mož jih je moralo v ujetništvo 90.000. Spomladi 1943 je Rdeča armada potisnila Nemce prek Dona in Doneca. Na s. delu fronte je vzpostavila kopensko zvezo z Leningradom. Hitlerju je spodletel tudi poslednji poskus, da bi vsaj v srednjem delu fronte z novimi tankovskimi enotami obnovil prednost nemške vojske (bitki pri Kursku in Orëlu, operacija Citadela, 5.7.1943, prekinjena 13.7.). Tudi tam je Rdeči armadi uspelo prodreti do Orëla in ga osvojiti (4.8.1943). Na j. fronti so Nemci morali zapustiti Kubansko mostišče in Doneški bazen, marca in aprila 1944 so izgubili j. Ukrajino, iz Smolenska in Kijeva so se umaknili jeseni 1943. Spomladi 1944 je bila nemška fronta deloma potisnjena na nekdanjo sovjetsko zahodno mejo. Zaradi nemških porazov in nasilja zasedbenih čet se je predvsem na V razplamenela partizanska vojna. Poteka vojne ni mogel spremeniti niti milijon prostovoljcev na nemški strani (med njimi vojska generala Vlasova). Poleti 1944 je sovjetska ofenziva na Karelski ožini izločila Finsko iz vojne (sovjetsko-finsko premirje 19.9.1944). V Sevastopolu so se morale 9.5. vdati nemške in romunske čete na Krimu. Rdeča armada je 23.6.1944 napadla na srednjem odseku nemške v. fronte, razbila nemško armadno skupino Sredina, odrezala vojaško skupino Kurlandija in skozi Litvo prodrla do Baltskega morja. Konec julija je padel Brest-Litovsk; napredovanje sovjetskih čet je 1.8. zanetilo varšavsko vstajo (vodja T. Bór-Komorowski); toda Rusi do 2.10. niso pomagali niti v varšavski niti v slovaški vstaji, tako da so ju nemške čete zadušile. Ofenziva na Ukrajino (začetek 20.8.). Stalin si je podredil balkanske države. Sovjetske čete so prekoračile romunsko mejo in aretirale I. Antonescuja (23.8.1944), Romunija je izstopila iz vojne proti ZSSR in dva dni pozneje napovedala vojno Nemčiji. V Bolgariji je sovjetski vojni napovedi (5.9.1944) sledil državni udar in Rdeči armadi omogočil, da jo je zasedla brez boja. Položaj nemških čet v Grčiji in Albaniji je postal nevzdržen, med boji s partizansko vojsko pod vodstvom Tita so se umikale ob Drini in Dravi. 18.10.1944 je Rdeča armada z jugoslovanskimi enotami vkorakala v Beograd. Madžarska je 15.10.1944 ponudila ZSSR premirje, po internaciji N. Horthyja in oblikovanju nove vlade kapitulacija ni bila potrebna. Naslednja vlada je sklenila premirje z ZSSR (23.12.) in Nemčiji napovedala vojno. Nemčija je tako izgubila strateška oporišča in najpomembnejše vire surovin.

Vojna na morju
V prvih letih vojne je bila Nemčija na morju zelo dejavna glede na možnosti, ki jih je imela: njeni rušilci so minirali angleško v. obalo, s torpednimi čolni je izvedla 40 napadov s francoske strani Rokavskega preliva na njegovo angleško obalo, napadla Norveško z morja in napadala trgovske ladje na vseh oceanih z bojnimi ladjami, križarkami in pomožnimi ladjami (izguba oklepne križarke Graf Spee pred ustjem La Plate decembra 1939, bojnih ladij Bismarck maja 1941, Scharnhorst decembra 1943, Tirpitz novembra 1944). V Sredozemskem morju so potekale pomorske bitke z nemškimi in italijanskimi ladjami, ki so oskrbovale nemško in italijansko vojaštvo v Afriki. Nemčija je 1942/43 predvsem z napadi podmornic skušala zmanjšati število zavezniških ladij na Atlantiku. Do 1945 je bilo potopljenih 21 mln. BRT (od teh so 14,5 mln. BRT potopile podmornice). Po 1943 nemške podmornice niso imele toliko uspeha, ker so začeli ukrepati tudi zavezniki: akcije letalonosilk in letal, ki so vzletala z Azorov, boljša radijska tehnika (radar) in pospešena graditev ladij (1941–45 samo v ZDA 35 mln. BRT). Tehnične novosti na nemških ladjah (zračniki, turbine) so proti koncu vojne izgubile pomen. Od 1051 podmornic je bilo 832 potopljenih, 63 uničenih v pristaniščih, 58 pa jih je zaradi nezgod ostalo neuporabnih. 98 so jih ob koncu vojne potopile posadke.

Vojna v Sredozemlju
V s. Afriki je poleti 1942 E. Rommel dosegal pomembne uspehe: 22.6.1942 je padel Tobruk, 22.6. so Nemci prekoračili egiptovsko mejo, 30.6. so nemško-italijanske čete dosegle El Alamein. Julija in avgusta so zaman poskušali prodreti v Aleksandrijo. 23.10.1942 je britanska 8. armada pod poveljstvom generala B. L. Montgomeryja izvedla protinapad. Ameriške in britanske čete pod poveljstvom D. D. Eisenhowerja so se izkrcale v Maroku in Alžiriji (7. in 8.11.1942). Nastala je nova fronta v Tuniziji. Vichyjske čete so po kratkem odporu pod admiralom F. Darlanom prešle na stran zaveznikov. Nemčija je nato zasedla vichyjsko Francijo (11.11.1942), Toulouse šele 27.11.1942. Nemci so se morali 23.1.1943 umakniti iz Tripolisa, 7.5. so Britanci zavzeli Tunis, Američani pa Bizerto. 13.5.1943 so se nemške in italijanske čete umaknile iz boja v Afriki.
Zavezniške čete pod generalom H. R. Alexandrom so se 10.7.1943 izkrcale na Siciliji. Odpor italijanske vojske ni bil omembe vreden. Nemci so se z otoka umaknili 17.8. Ti porazi in zavezniški zračni napadi so Italijanom vzeli voljo do odpora. 25.7.1943 je bil Mussolini odstavljen in aretiran. Novi italijanski ministrski predsednik, maršal P. Badoglio, je na dan, ko so se v Sirakuzah izkrcale britanske čete (3.9.1943), podpisal brezpogojno kapitulacijo. Na dan razglasitve premirja (8.9.1943) so kralj, prestolonaslednik in vlada zbežali v Bari.
Nemci so v protinapadu zasedli Rim (10.9.), razorožili italijanske čete (če se niso priključile nemškim) in j. od Neaplja odprli novo fronto; 9.9. so se Američani izkrcali pri Salernu. Zavezniki so se mogli le počasi premikati proti severu. Ob Liriju in pri Montecassinu so Nemci Američane zadržali od oktobra 1943 do sredine maja 1944. Zavezniki so se 22.1.1944 pri Anziu izkrcali za hrbtom nemške fronte. 23.5. jim je uspelo prodreti z mostišča, Nemci so morali 4.6. zapustiti Rim. Prek Arna so se umaknili v Rimini. Napadi zavezniških armad (začetek 9.4.1945) in padec Bologne (21.4.) so zlomili nemško fronto na Apeninih; nemške čete na italijanski fronti so se vdale 29.4./2.5.1945. Mussolini, ki ga je 12.9.1943 nemški oddelek osvobodil iz zapora v Gran Sassu d'Italia, je 23.9. v s. Italiji ustanovil »socialno republiko«, vendar to na potek vojne ni več vplivalo.

Zahodna fronta in invazija
Po veliki nemški poletni ofenzivi 1942 je Stalin, da bi razbremenil ZSSR, zahteval od Angležev in Američanov drugo fronto proti silam osi. Po neuspelem izvidniškem poskusu pri Dieppu (19.8.1942) so se z. zavezniške sile izkrcale v s. Afriki (od 7. na 8.11.1942). Na konferenci v Casablanci (14.–26.1.1943) je Roosevelt odločil, da imajo evropska bojišča prednost, in z zahtevo po »brezpogojni kapitulaciji« odvrnil sovjetsko razmišljanje o separatnem miru. Churchill se je zavzemal za udarec v mehki j. bok Evrope (Italijo ločiti od Nemčije, vplivati na Balkan). Američani so bili za neposredno akcijo na S Francije, s katero bi izsilili odločitev. Po izkrcanju v Normandiji – začelo se je 6.6.1944 pod močnimi zračnimi napadi – sta nastali dve mostišči; po nekaj dneh naj bi se združili (zaveznikom je uspelo izkrcati 300.000 mož v šestih dneh). Skozi nemško obrambno fronto so Američani prodrli 31.7. pri Avranchesu, Britanci pa 16.8. pri Falaisu. Zavezniške sile so se 15.8. izkrcale tudi v j. Franciji. Proti S so prodirale po dolini Rona, tako da so se morale nemške čete umakniti na z. nemško mejo. 25.8.1944 je v Pariz prispel general de Gaulle. Bruselj, Antwerpen in Liège so v začetku septembra zavzeli Britanci. Posrečilo pa se ni izkrcanje zavezniških padalcev pri Arnhemu (17.9.1944). Ti naj bi odprli prehod prek rek Waal in Ren. Ko sta padla Aachen (21.11.) in Strasbourg (23.11.), je fronta v decembru potekala vzdolž Zgornjega Rena, zahodnega zidu in Spodnjega Rena. Hitlerjeva ofenziva v Ardenih (16.12.1944) se je po začetnem uspehu ustavila januarja 1945.

Vojna v zraku
Nemško letalstvo je bilo 1939 po številu in tehnično daleč pred zavezniškim. V napadih na Poljsko, Norveško in Francijo je imelo vso prednost. V zračni bitki nad Anglijo (jeseni 1940) so bile prvič dosežene meje njegovih zmogljivosti. Vse večje naloge od 1941 naprej (Rusija, Balkan, Afrika) so presegale njegove moči. 1942 so v zračnem prostoru nad rajhom zagospodarili z. nasprotniki. Od marca 1942 so se vrstili veliki zračni napadi na industrijske in prometne objekte ter stanovanjska naselja v velikih nemških mestih: Lübeck (28./29.3.1942), Rostock, Köln, Essen, Wilhelmshaven, Hamburg, Nürnberg, Würzburg, Hildesheim, Dresden. Namen – ohromiti nemško proizvodnjo in preplašiti civilno prebivalstvo – je bil dosežen samo delno. Nemška letalska obramba je bila preslabotna. Letalstvo pod Göringovim vodstvom ni odpovedalo le zaradi sovražnikove materialne premoči in vedno večjega pomanjkanja pogonskega goriva, temveč tudi zaradi napak v tehniki (Me 102, He 177), organizaciji in načrtovanju. Zaradi sporov znotraj nemškega vodstva sta naredila samomor E. Udet (novembra 1941) in generalštabni letalski poveljnik Hans Jeschonnek (avgusta 1943). »Maščevalna« letala brez posadke (V 1, od 14.6.1944) in raketni izstrelki (V 2, od 6.9.1944 pribl. 1000 izstrelkov) niso izpolnili pričakovanj. Reakcijski lovci se niso več mogli uveljaviti. Jedrska energija za vojaške namene se je šele začela razvijati. Proti koncu vojne je pomanjkanje pogonskega goriva skoraj povsem ustavilo delovanje nemškega letalstva.

Notranji položaj v rajhu
Položaj je bil vedno bolj brezizhoden in to je spodbudilo skupino odporniškega gibanja. Bombni atentat polkovnika grofa C. von Stauffenberga (20.7.1944) naj bi utrl pot novi vladi (pod vodstvom C. F. Goerdelerja). Ta naj bi Nemčijo rešila nacizma, z zunanjo politiko pa tudi izolacije. Po neuspelem atentatu je Nemčija doživela zadnjo stopnjo totalitarizma, ko je bil Himmler imenovan za poveljnika rezervne vojske, v vojski uvedena funkcija vodilnega nacističnega častnika in organiziran Volkssturm (18.10.1944).

Zavezniški načrti z Nemčijo
Tudi ravnanje zaveznikov ni nakazovalo izhoda. Zahteva po »brezpogojni kapitulaciji« je J. Goebbelsu omogočala, da je ohranjal bojevitost Nemcev, češ da jih čaka »grozljiv konec« (razglas o totalni vojni 18.2.1943), in jih prepričal o nesmiselnosti mirovnih pobud. Na konferencah zaveznikov v Teheranu (28.11.–1.12.1943) in na Jalti (4.–11.2.1945) so govorili samo še o delitvi Nemčije, odcepitvi nemških v. območij in izgonu nemških prebivalcev z njih.

Zlom in kapitulacija
Leto 1945 se je začelo z velikim sovjetskim napadom z mostišča Baranów j. od Varšave (12.1.1945). Posledica je bila široka vrzel v nemški fronti. Odrezana je bila Vzhodna Prusija, izgubljena Šlezija (tudi Vroclav). Sovjetsko prodiranje se je ustavilo šele v začetku marca na črti Odra–Nisa. Medtem so na Z Američani in Britanci prek Rena (Remagen in Wesel) prodrli v notranjost Nemčije in se približali Labi. Američani in Francozi so prodirali v j. Nemčijo in zasedli Hessen, Württemberg in Bavarsko ter zahodno Češko, Zgornjo Avstrijo, Salzkammergut in Tirolsko; Američani so prodirali od Srednjega Rena, 12.4. so dosegli Labo in jo prekoračili pri Magdeburgu. Britanci so prek Porurja (vojaška skupina B razbita ob reki Ruhr) in Bremna prav tako prišli do Labe (19.4. pri Lauenburgu).
Ob zadnjem napadu s črte Odra–Nisa (16.4.) je Rdeča armada zasedla Saško. 25.4.1945 so se sovjetske in ameriške čete srečale pri Torgauu. Istega dne je sovjetska armada sklenila obroč okrog Berlina. Rooseveltova smrt 12.4.1945 je še poslednjič zbudila upanje v »čudež« (razpad zavezniške koalicije); propadle so tudi osvobodilne akcije 12. armade, Hitler pa je naredil samomor (30.4.1945). Göringa in Himmlerja je še tik pred tem razrešil vseh funkcij v stranki in državi ter imenoval admirala K. Dönitza za svojega naslednika na položaju predsednika rajha in vrhovnega poveljnika. Kancler naj bi postal Goebbels, a se je skupaj z družino odločil za samomor (1.5.1945). Dönitzeva vlada je skušala zavlačevati s kapitulacijo, da bi nemškim vojakom in beguncem omogočila umik z območij sovjetske vojske. Ob sovjetskem napredovanju in po nemški kapitulaciji je bilo iz domovine v. od Odre in Nise pregnanih več kot 12 mln. Nemcev. 4.5. so se vdale nemške oborožene sile na Nizozemskem, v sz. Nemčiji in na Danskem. Na italijanski fronti so se Nemci vdali že 29.4.–2.5., armada Jugozahod 4.5. Splošno vdajo je 7.5.1945 v Eisenhowerjevem glavnem stanu podpisal generalpolkovnik A. Jodl in v sovjetskem glavnem stanu 8.5. še enkrat generalfeldmaršal W. Keitel ter vrhovna poveljnika letalstva in mornarice. Veljati je začela 9.5.1945. Začasno vlado (sestavil jo je nekdanji finančni minister grof Lutz Schwerin von Krosigk na predlog admirala Dönitza) so zavezniki 23.5. odstavili in zaprli. Z razglasom (5.6.1945) so prevzeli vso oblast nad Nemčijo.

Vojna na Daljnem vzhodu
S pogodbo z ZSSR o nevtralnosti (13.4.1941) si je Japonska zavarovala hrbet in po dogovoru s Francijo 28.7.1941 zasedla Indokino in 7.12. Tajsko. Nasprotjem med ZDA in Japonsko je julija 1941 sledil ameriški embargo na nafto in staro železo, to pa je zelo ogrozilo japonsko industrijo in vojsko. Ameriški pogoj za odpravo embarga je bil umik Japonske iz Kitajske in Indokine. Japonci so začeli vojno z nenadnim napadom na ameriško mornarico v Pearl Harborju; ameriške izgube so bile velike: potopljenih je bilo pet bojnih ladij, tri križarke in veliko manjših ladij, razbitih 177 letal, ubitih 3000 mož in več kot 1000 ranjenih. Ameriški odgovor je bil preobrat v notranjepolitičnem položaju države: ameriški narod je stal trdno za Rooseveltom. V prvem polletju vojne na Pacifiku se je japonska nadvlada hitro razširila nad azijsko celino in na pacifiškem območju: zavzetje Hongkonga (25.12.1941), zasedba Singapurja (15.2.1942), Malajskega polotoka (8.12.1941) in Burme (8.3.1942), zapora preskrbovalne poti do Kitajske, zasedba Filipinov (10.2.1942) in Nizozemske Indije, japonski zmaga v Javanskem morju, zavzetje otokov Guam (10.12.1941) in Wake (29.12.1941), izkrcanje na Aleutih (januar 1942). Poleti 1942 je Japonska vladala 450 mln. preb.; podpirala je narodnostna gibanja, usmerjena proti evropskim kolonialnim državam. Sledil je protinapad pod poveljstvom generala D. MacArthurja, ki je z zmago v bitki v Koralnem morju (7./8.5.1942) ustavil japonsko napredovanje, v pomorski bitki pri otokih Midway (3.–7.6.1942) pa povzročil hude izgube; 8.2.1943 so Američani zavzeli Guadalcanal (Britanski Salomonovi otoki).
V vojnih letih 1943 in 1944 je bilo na j. Pacifiku več zavezniških pomorskih ofenziv in napadov ameriških oboroženih sil v srednjem Pacifiku; končali so se z osvojitvijo Filipinov (oktober 1944–februar 1945), britanske, ameriške in kitajske čete pa so pod poveljstvom lorda L. Mountbattna ponovno zavzele Burmo (prva polovica 1945). 19.2.1945 so se Američani izkrcali na otoku Iwo Jima. ZSSR je 8.8.1945 Japonski napovedala vojno in vkorakala v Mandžurijo, Korejo in na Sahalin. Zadnji udarec Japonski po močnih zračnih napadih sta bili jedrski bombi (Hirošima 6.8., Nagasaki 9.8.1945). Japonska je podpisala kapitulacijo 2.9.1945 na ameriški bojni ladji Missouri v Tokijskem zalivu.

Izid druge svetovne vojne
Japonska in Nemčija sta izgubili obsežna območja in sami prišli pod upravo zavezniških zasedbenih sil. ZSSR je na ozemljih, ki jih je zasedla Rdeča armada, uvedla komunistične diktature; Evropo je razdelila železna zavesa. Evropske sile so izgubile svojo moč v svetu, ZSSR ter ZDA sta postali edini velesili. Države z. Evrope pa so se začele povezovati in presegati zgodovinske spore, tako da je začela postopoma nastajati Evropska zveza.

Število padlih vojakov glavnih udeležencev druge svetovne vojne (v mln.)

Nemčija	4,00
ZSSR	13,60
Francija	0,34
Velika Britanija	0,32
Italija	0,33
Poljska	0,32
Jugoslavija	0,41
ZDA	0,25
Japonska	1,20

Vojni stroški druge svetovne vojne (po ocenah, v mlr. USD)

ZDA	320
Velika Britanija	300
Nemčija	275
ZSSR	190
Italija	94
Japonska	56

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek