Kikladi (Kikládhes [kikládes]), otoška skupina v Grčiji, v južnem Egejskem morju, ki se od j. rta Evboje razteza ok. 200 km proti JV (podmorski prag); več kot 200 otokov, skoraj vsi so gorati in sestavljajo okrožje Kikladov (2575 km2, 90.000 preb., glavno mesto Ermoúpoli na otoku Siros). Drugi pomembni otoki: Ándros, Delos, Kéa, Kitnos, Melos, Mikonos, Naksos, Páros. Poleg ribolova in ladjedelništva na obalah pridelovanje začimb, oliv, južnega sadja, lomljenje marmorja; turizem.
Zgodovina: v bronasti dobi območje, na katerem se je širila kikladska kultura; ob koncu 2. in v začetku 1. tl. pr. n. š. so ga naselili Jonci in Dorci. 490 deloma pod perzijsko oblastjo, v 5. in 4. st. del atiške pomorske zveze, v 3. st. kot zveza otokov večidel podrejeni makedonski in ptolemajski oblasti, pozneje pripadel rimskemu in od 395 n. š. vzhodnorimskemu cesarstvu; v srednjem veku del otokov zaradi piratskih napadov za nekaj časa opuščen. Po 1204 ustanovitev beneških baronstev, posebno vojvodstva Naksos, od 1537 oz. 1566 turški, ok. 1770 pod rusko zaščito (»pomorska vojna Orlovih«); 1830 priključen Grčiji.
Dostopnost