nič, nasprotni pojem temeljnim opredelitvam »nečesa«, biti in bivajočega. Parmenid je zanikal obstoj niča, Gorgias iz Leontine pa mu je pripisoval isti ontološki status kot biti; pri Platonu je nič tisto drugačno, kar prežema vse bivajoče; logična protislovnost, ki jo vsebuje pojem nič, je v zgodnjekrščanskem obdobju vzbudila razpravljanje o teološki konstrukciji stvarjenja iz nič (creatio ex nihilo); po drugi strani je logika 12. st. dokazovala, da je nič, če je pojem, subjekt nekega stavka, tudi predmet refleksije, in s tem »nekaj«. Če pa nič pojmujemo kot tisto drugo končno določene bivajoče stvari, se kot neskončno približa Bogu. To pojmovanje mistika delno označuje kot nič. Če pa nam je Bog najvišje bivajoče, so končne stvari in umrljivi ljudje proti njemu nič. G. W. F. Hegel je v biti in niču prepoznal čisto abstrakcijo in ju postavljal na sam začetek svoje logike. Oba pojma sta v svoji čisti nedoločenosti vsebinsko enaka in se konkretizirata šele v sintezi postajanja. Na izkušnjo niča v mistiki in zlasti v budizmu se je navezal Sartrov in Heideggerjev eksistencializem. Po Heideggerju se nič kaže v strahu, v katerem se bivajoče kot celota grozeče odteguje.
Dostopnost